Skor najlepši hrib na svetu

Marof.

Neki dan sem nekje zasledil sliko najlepšega mesta na svetu, slikanega iz Marofa. Pravijo, da se ti vse življenje odvrti pred smrtjo, meni se je pa celotno otroštvo odvrtelo v tistih nekaj sekundah, ko sem butasto gledal v tisto sliko. Imel sem srečo, da sem živel v vznožju Marofa. Okej, bila je tudi nesreča, da je omenjeni hrib zakrival TV anteno na Trdinovem vrhu in sem namesto športa na dvojki, gledal Mostovi - Hidak na enki. POP TV nisem vedel kaj je dokler si nismo omislili kabelske, zato sem bil prikrajšan za Ograje našega mesta in Renegadea. Ampak...

Ko smo bili mali otroci (nekateri smo še vedno - tako po centimetrih kot po srcu), se je vse dogajalo na dveh koncih. Na igišču pred šolo smo se žogali, na Marofu smo delali pa vse ostalo. Največkrat sem tam sprehajal svoja kužka. Najprej Fika, potem Bobija. S prijatelji smo gradili strašne bunkerje, pozimi smo se sankali in drajsali po riti, najbolj pogumni s(m)o tekmovali s kolesi kdo bo prej v dolini. Takrat ni bilo mobitelov in dandanes mi ni jasno, kako smo se vedno našli. Danes recimo se kliče za vsak drek.. "kje si" "evo me čez pet minut" "aha, aha, te že vidim." Bedarije. Takrat smo šli pozvonit na vrata in če ni bilo odgovora 2 sekundi že sem bil s hitrim korakom na poti na Marof. Ja ja, Ziki, Lejla, Matjaž, Jasmina, Almir, ... Kam so ti časi? Hehe, ko je Ziki padel na tisti strašni rampi na vrhu. Pa ko sva bežala pred enim ogromnim psom, kateri nama ni znal pokazat, da bi se le igral. Hehe, strašna slika obstaja, škoda da je ne morem pokazat. Lejla (mala cigančica, lušna ku cukr, kot pravi moja muti), Ziki (v oranžnem puloverju z modrim napisom Zikret) in jast. Oblečeni kot vojne sirote iz Moldavije, nismo niti pomislili na poštevanke, barvanke in nalivna peresa. Akcija, gremo! Z Matjažem so bile ponavadi pizarije. Največkrat smo se skregali, ko je eden od naju padu s kolesom, drug je bil pa kriv.

Med osamosvojitveno vojno nas je večina stanovalcev bloka laufalo na Marof. Po potki takoj za garažami, ki jih danes ni več, v strašen klanec, kjer smo počakali na sireno, ki je označevala, da nam nihče več nič noče. Vsak je dobil svoj Pingu sok, da smo bili mirni. Čez hrib sem takrat, ko se mi ni dalo na vlak, hodil v gimnazijo. Odlična jutranja rekreacija je bila. Po isti poti smo hodili na tekme Krke. Ah ja, z eno letno karto nas je prišlo ene 6 not. Smo bli kar pametni, moram rečt. Somrak je vse zrihtal.:) Včasih se je govorilo, da je bil folk oropan gor. In to ob belem dnevu. To nas ni motilo, ko smo se trije pogumneži ponoči po hosti sprehodili do mesta. Marof je bil naš in vedno bo! Na domačem terenu, nam noben nč ne more! Strašni spomini, moram rečt.

Uglavnem, zdele kmal enkrat, samo da se to sranje od vremena neha, moram ponovno en krog narest po poteh naše mladosti. Mater, kako pesniški stavek. :) Še danes vem za vsako drevo, za vsako travico, ob kateri sta Fik in Bobi dvignila tački in za vsako korenino na naši bajkerski stezi. Tisto drevo na vrhu pri izkopaninah je zihr še vedno prelomljeno na pol, spomenik borcem na zelenici na vrhu je zaraščen, zadnja sveča je bila prižgana stu let nazaj. Zihr. Bom kej poslikal in arhiviral, da bom nekoč naveličanim vnukom kazal, kje si je njihov dedek trgal hlače in drgnil kolena. Strašni spomini. Strašno lepi.