Tjulen Teddi

Pa je šel... Ko sem Teddija nazadnje videl, je bil še Tadej. Zakaj ga ne vidim drugače, kot preko spletne kamere? Ker je prijatelj odpotoval na daljno Islandijo, kjer bo domorodce učil žoganja.
Poleg brcanja žoge, lovljenja tjulnov in pingvinov, ter ritnega drajsanja po ledenikih, si prijatelj čas krajša s pisanjem dogodkov, ki se dogajajo ene par taužent kilometrov daleč od doma. Za vse, ki vas zanima, kaj se dogaja profesionalnemu nogometašu v deželi na koncu sveta in dva kilometra ježe levo, bo www.tadejventa.blogspot.com pravi naslov.

Aha, še manjši dodatek. V enem postu je omenil, da pogreša govejo juhco in Mlade Dolenjce. Juhco imaš na slikci, strašni ansambel pa igra samo zate.

Jebajebasta

Zadnje čase me je precej strah. Poleg golobov in ostale pernate drhali se zadnje čase bojim ljudi. Neznance, ki jih srečujem na cesti delim na tiste, ki zgledajo kul in tiste, za katere obstaja možnost, da imajo na sebi bombo in čakajo pravi trenutek, da iz sebe naredijo puzzle.

Nisem več siguren, da so ljudje normalni. Al pa jst ne sledim in je z mano nekej fejst narobe. Kaj vse se dogaja, to skor ni za verjet. Vsi povprek gladovno stavkajo, po šolah se streljajo, vsak dan poročajo o posilstvih, ugrabitvah, da ne govorim, koliko ljudi kar spizdi neznano kam in jih policija beleži za pogrešane. Kaj to je zdej trend al kaj? Sem mislu da so Rebelde kul, samo zgleda da je bolj kul, če odideš neznano kam in te par dni iščejo, povsod objavijo tvojo sliko, pol se pa vrneš. Kaj dogaja raznim Priklopilom in Fritzlom? Zakaj namesto, da bi gledal fuzbal in grickali pistacije, delajo tako nagnusne stvari, da se jih še v CSI - ju ne bi mogli spomnit. Jst ne vem, ne štekam.

Poleg zgoraj omenjenih, ki polnijo medijski prostor, zadnje čase videvam vse več takšnih, ki jim prav tako nekej čudnega dogaja, pa se o njih ne govori. Tako sem recimo videl človeka, ki je sredi belega dneva uriniral na vrata glavne ljubljanske pošte. Pa to ni bilo diskretno uriniranje. Tip je z krožnimi gibi z boki poskrbel, da je svoje izločke enakomerno porazdelil tako na vrata, kot na vse stopnice. Ja, nekej mu je dogajalo. Upam, da nima kakega brata, ki je ravno takrat iz kake stolpnice vpil, da hoče denar, v nasprotnem primeru pa bo na ves glas začel vrteti glas Damjana Murka. Ne bi se čudil, če bi ga res imel.

Ja, take mamo, kajčmo. Ne se čudit, zakaj me je strah.

Oko sokolovo

Moje, vsepovsod budno oko, je opazilo strašno stvar. Povezavo med navidez nepovezljivima stvarema, če je nepovezljivo sploh beseda. Povezavo med ponudniki mobilnih storitev in resničnostnimi šovi. Se vam kaj svita? Poleg tega, da lahko is svojih sevajočih se naprav glasujemo za Sandija in Nasketa, obstaja še ena super povezava.

V strašnem nakupovalnem centru v Celju, večjem in bolj simpatičnem od ljubljanskega sitiparka, da o novomeškem beteceju ne govorim, greva en krog. Tušmobil. Vau. Tega v NM nimamo. Itak, zavijeva not. Za mizo sedi Emil. Zmagovalec Bara. Najboljši kelner v Sloveniji kelnari med mobilnimi telefoni. Strašno.

Gremo dalje. Vstopim v celjski center našega največjega mobilnega ponudnika. Nobene znane face, razen ene. Manjša uganka... Nejc, Simon, Alenka, Ana in ... ? Valda, mlada mamica Tinkara. Bepop. Kje so ti ljudje? Zmagovalci prvega resničnostnega šova pri nas, imenovanega Popstars. Hja, samo za Tinkaro vem. Okej, pa še za enega.

Danes. Trubarjeva v Ljubljani. Novoodprti Tušmobil center. Hm, kdo dela not? Biljana. Tista, ki je zgubila finale Kmetije.

Got it?

Sandija ali Naskeja, edini preostali fejst osebi v Bigbraderju čaka delo na debitelu. Stoposto.

najntin najntis

Erteve Slovenija je po dolgem času naredila nekej pametnega in všečnega. Tisto, kar sem gledal danes ponoči je presežek vseh presežkov. Nacionalka namreč ponavlja TV Dnevnike iz leta 1990. Tako lahko nekaj po polnoči spremljamo, kaj se je dogajalo na isti dan pred osemnajstimi leti. Nadvse zanimivo, moram rečt.

Dnevnik je vodil Matjaž Tanko, ki je danes voditelj na konkurenčni televiziji. Isti je bil, kot je danes. Le da takrat ogromna očala in pramenčki še niso bili v modi. Glas je imel identičen današnjemu. Šarmanten in žameten, kot Oto Pestner, Alfi Nipič ali Edvin Fliser. Njegov kolega za mizo, ki je prebral ene dve novici je bil Sašo Hribar. V oči mi je takoj padel resen obraz, koščeno telo in jebačka frizura. Izgledal je kot farški 12 - letnik, ko gre v nedeljo z babico k maši. V tistem času je zihr igral klavir in bil član pevskega zbora, hodil pa je tudi k holtikulturnemu krožku. Novice iz državnega zbora, ki se je takrat imenoval drugače, je pripravil Tone Smolnikar, današnji župan Kamnika. Imel je 20 kil manj in 2 kili brade več. Izgledal je kot malo bolj bel član Al Kaide. Danes je vsekakor bolj simpatičen.V enem prispevku se je v vlogi izpraševalke neumnih stvari od nekega strašnega ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji, pojavila tudi Alenka Arko, današnji bog in batina oddaje Preverjeno. Imela je grozno frizuro - nekakšno trajno in grozno obleko - neko havajsko, če se ne motim. Zasledil sem tudi Janeza Drnovška. Takraj je imel še lase (vsaj okoli glave, po vrhu jih je bilo bolj malo) in tiste znane brčice. Krasil ga je mrk pogled, ki ga je v zadnjih letih pred smrtjo nadomestil s tistim simpatičnim nasmeškom. V samih novicah ni bilo nič pretirano zanimivega, zasledil sem le ime današnjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, za katerega je g. Smolnikar dejal, da je precej neznan politik.

Ja, zanimivo je gledati kakšni smo bili nekoč in kakšni smo danes. Pred osemnajstimi leti sem jih štel šest, poslušal sem Guns`n`roses in imel frizuro na jurčka. Danes poslušam čist nekej druzga, o frizuri pa boljš da ne govorim:) Ja, čudna so pota gospodova.


Evo, Urška, sem ti reku:)

Respect!

Matjaža sem prosil, da mi prinese kak cd slovenskih raperjev. Hotel sem namreč videt, kaj ga žene v pisanje tekstov in nad čim je tako navdušen. Dobil sem Trkaja, Zlatkota in Atilo. Nikoli nisem gojil kakih posebnih čustev do tovrstnih ustvarjalcev, zdelo se mi je da pluvajo svet in vse kar nas obdaja, vmes pa sem pa tja rečejo yo yo in to je to. Pa obvezno morajo nosit vrečasta oblačila in super debele lančiče do jajc. Jao, kako krivičen sem bil.

Dokončno sem doumel da so pesmi, ki jih predvajajo naši komercialni radii navadno sranje in da so pesmi, ki nam jih vsakodnevno vsiljujejo narejene le za to, da se prodajajo in seveda prinesejo čimveč denarja. Kar je v primerjavi z zgoraj omenjenimi en navaden crap. Hehe, čist yo yo vokabular uporabljam. :) Najprej sem poslušal Atilo. Tapravega Novomeščana, ki sem ga dosedaj poznal le kot uspešnega fajterja, prvaka v ne vem vse čem. Vidim, da mu gre tud repanje odlično od rok. Al od ust. Največji filing je bil, ko sem videl, da je v teh pesmih (al kako se jim reče v reperskem žargonu) ustvarjalčeva duša. Njegove misli, sreča in nesreča. Nekaj, kar v pesmih Ne grem na kolena in Brizgalna brizga, ni. Da napišeš takšno besedilo moraš bit prvo kot prvo precej brihten in sposoben, kot drugo pa moraš preko tinte na papir zlit samega sebe. Nekaj kar Werner ne naredi, čeprav na odrih glumi, kot da ga res ne gane. In zaradi tega... Kapa dol! Aja, temi pesmi sta Novo mesto in novomeščani. Kaj češ lepšega.

Tale post sicer še ne pomeni, da bom postal reper. Jok, Vesna Pisarović in Gibonni sta še vedno nambr uan.:) Bom pa vsekakor sem pa ke poslušal, kaj majo za povedat naši reperji. Grem zdej še Zlatkota in Trkaja poslušat. Čeprav sta iz Žabarije, sta zihr kul! Matjaž me že ne bi zajebal! Respect!

Kako naj se imenuje otok?

Ja, zanima me ime otoka, kamor bom, ko postanem predsednik, naselil vse stare zlobne ljudi. Še enkat povem... ne vseh, le tiste z zlobnimi obrazi, ki nimajo kaj početi in sejejo zlo in slabo voljo po svetu. Bruh bruh.

Včerej se je, nedaleč od doma zgodila nesreča - nekdo je zbil kolesarja in pobegnil. Ko sem se, vračajoč domov, pripeljal na kraj dogodka, je bilo ob nesrečniku ene pet ljudi, zbralo pa se je še vsaj 20 firbcev, ki so gledali kot teleta. Možak je bil živ, krvi ni bilo videti, ljudje (vsaj tisti ob njem) so mu pomagali. Upam, da so reveža oskrbeli in da mu ni hudega, pa tudi to, da bodo miličniki našli tistega, ki je nesrečo zakrivil in mu odtrgali jajca. Oz. eno joško, če je ženska.

In kaj se zgodi danes? Naša babica dobi obiske. Dve najbolj opravljivi stari vešči daleč naokoli. Valda, takoj sem vedu. Nesreča bo tema pogovorov naslednje 3 tedne. Dokler ne bodo sosedovemu Francu udrli v vikend. Ko sem se zjutraj umival, sem jih čez hodnik, ki deli kopalnico in babičino stanovanje v hiši slišal kovati razne zarote. Da so bile takoj zraven in da je bilo 100 ljudi tam in da so rešilci preveč časa rabil da so prišli na kraj nesreče. Seveda ni šlo brez vložkov, da je bil storilec najbrž pijan in da je vozil stu in kaj bi bilo, če bi podrl cigana in da je dobro da ni njihov pes ravno takrat prečkal ceste, ker so taki norci na cesti. In da so bili policaji nesramni, da niso hoteli nič povedat, kaj je bilo. In da so šle potem na cesto pogledat policijske označbe. Ma dej njehej! Goltanec mi je skoraj vrnil včerejšnjo večerjo, zato sem se precej hitro umil in se odmaknil malo stran. Do tam, kamor glas zlobač ne seže.

Ne prenašam takih ljudi, res jih ne. Zato obljubim vsem somišljenikom, da bom vse podobne vešče nekoč preselil na samotni otok ali kako jamo, seveda brez možnosti vrnitve. :) Lahko bi naredil big brader, ampak ne 92 dnevni, ampak 920 dnevni. Brez časopisov, brez televizije. Me zanima koga bi potem opravljale, smrade zlobne. Pa povejte, če se tej na sliki ne vidi, kako je zlobna. :):) Itak, da se ji!