Kravja tombola

V soboto sem bil res tako zelo zelo navdušen nad svojim šestim čutom in še bolj nad kleščami, da sem v včerajšnem postu pozabil omenit, da sem na omenjeni štajerski veselici, videl najbolj kul tombolo ever.

Mamca je hodila z ogromnim papirjem, na katerem je bilo 200 polj, med ljudmi, in za 5 evrov ponujala stavo na katerokoli (takrat še prosto) polje. Stanči, en fejst stric, ki je sedel za našo mizo, je recimo stavil na polje F8. Ob neki uri, ne spomnim se kateri, so s stavami prekinili. Takrat se je začel najbolj kul del vsega tega.

Na bližnjem travniku so narisali podobna polja tistim na papirju in tja spustili kravo. In potem so čakali. In čakali. In čakali. Zmagovalno polje je bilo tisto, kjer se je kravica podelala. Usrala, po domače. Ne vem, če je Stanči kaj dobil. Mu privoščim, k je res fajn dec.

Aja, nagrada za zmagovalca je bila precej kul. Tisti srečnež, ki je imel posrano polje zapisano na svojem listku, je dobil pol vplačil, kar pomeni, da je v primeru, da so bila vsa polja izpolnjena, dobil 500 €. Ostala polovica, oziroma cel dobitek v primeru, da krava ni srala, je ostal gasilskemu društvu. Skor stavim, da so revo stradali vsaj en teden.

The Kelly Family

Seveda se jih spomnite. Tako kot to danes počne prašičja gripa, so nekaj let nazaj prav ti neurejeni in pojoči dolgolasci in dolgolaske, polnili TV spored in časopisne članke. Vsi se tudi spomnimo Stojana Auerja, oblečenega v neki vijolični obleki, ko se je v mikrofon, ki ga je držal v njemu značilni pozi, zadrl:"Dame in gospodje, samo za vas v Sloveniji - THE KELLY FAMILY". In potem smo peli: Samtajms, aj uiš aj wr en ejnđel, samtajms, aj uiš aj wr hir...



Tole na zgornji naslovnici je Paddy. Eden izmed tistih Kellyev, o katerem so najstnice največkrat sanjale. Samo po sebi se poraja vprašanje kje je danes? Hja, najbrž pred kakšnim cerkvenim oltarjem žvrgoli farške napeve. Ja ja, lejdis end đentelman, Paddy je danes sveti oče.




Ker mi raziskovalna žilica ni dala miru, sem pobrskal, kaj je bortovalo temu, da si je namesto podivjanih najstnic, za svoje občinstvo izbral pobožne stare mamce. Naveličan slave se je v pogovoru s samim seboj odločil, da bo temu naredil konec. Izbral si je najvišjo stavbo v bližini in se brez padala nameraval vreči dol. Takrat je zaslišal glas, ki ga je prepričal, da bo bolje, če do asfalta pride po stopnicah. In res. Paddy je izbral težjo pot. Kasneje je študiral Sveto pismo, Koran in še nekaj vzhodnoverskih bukev, da bi se na koncu odločil, da bo v duhovniškem poklicu našel svoj notranji mir in samega sebe. In to je to. Kul zgodba, ane?

Me prav zanima, v katerem samostanu se skrivajo Bekstritboysi...

Pod gradom

Nekje na poti med Moravčami in Celovcem naju je ujela lakota. Oba sva že naveličana fensi šmensi ljubljanskih restavracij, kjer je poimenovanje zrezka iz mrtve živalce v omaki postalo tako, da ga živ bog ne razume. Puran z žefranovim krompirčkom v rukolini omaki se je včasih imenoval zrezek pa krompir, porkaduš. Jebena finoča. Čist nenavajen sem tudi na to, da te v tovrstnih restavracijah preveč fino obrajtajo. Res mi ni udobno, če me natakar - sovrstnik mojih staršev, vika.

Tako sva se strinjala, da na poti najdeva najbolj zakotno gostilno v najbolj zakotnem delu najbolj zakotnega mesta, kjer se ne bova rabila pretvarjat za nekej kar nisva. In res. Tržič. Konec Tržiča. Naprej so samo še hribi. In grad. Pod gradom pa restavracija z kdobisimislu imenom. Pod gradom se ji reče.

Prvo sekundo po prihodu sem vedel, da je to to, kar sva iskala. Na radiu je svirkal Boštjan Konečnik, za edino polno mizo pa so sedeli lokalni pametnjakoviči, ki so ravno premlevali nek fuzbalski dogodek. Mize so bile opremljene z najbolj socialističnimi prti, na katerih so se bohotili nekaj let stari fleki. Meni ni bil oblečen v nobeno usnje ali kak drug fin material, ampak je bil tak kot mora bit. Ni važno iz kakega materiala, važno da služi namenu. Navdušile so me tudi čipke, ki so krasile ograjice med mizami. Na prvi pogled skoraj popolno. Potem pride ona. Kelnarca. Mamca v petdesetih z nasmeškom na obrazu. In potem dve stvari, ki sta potrdili, da sem odkril svojo najljubšo restavracijo. Najino naročilo si je napisala v tist klasičen gostilniški blokec okoli pasu pa je nosila predpasnik. Fertaf. Pa je lahko še kaj lepšega?

In potem čist navdušena dobiva hrano in sva še bolj navdušena. Katja, ki ima, mimogrede, precej izbirčne brbončice, je pico označila za najboljšo kdajkoli, tudi sam pa sem bil navdušen nad svojo solato. Mamca s predpasnikom (sumim, da je poleg natakarice tudi kuharica) je not zapakirala zelje in fižol. Sej ne da sem ljubitelj, ampak halo, kje še doživiš kej takega? V ljubljanskih solatah so notri vsaj dve stvari, za katere ne vem imena. Ta solata je bila pa Solata. Z velikim s-jem.

Tako sva s polnima želodcema nadaljevala poti in se smejala sreči, ki sva jo imela. Za pol manj denarja sva se za pol bolj najedla. In ne le to. Tudi vedla sva kaj jeva. Pa rukole in inčunov in še kakšne stvari, ki ne vem kaj je, ni bilo zraven. Pod grad se definitivno še vrneva. Na pico in solato, natürlich.

Peter

Peter Kužnik 19. 5. 1983 - 28. 3. 2009

Spoznala sva se v osnovnošolskih letih, ko je moj razred priredil piknik v bližini njegovega doma. Tisti dan smo skupaj brcali žogo, on pa je že takrat izstopal. Pa ne po nogometnem znanju. Bil je tisti, ki je prebil led, da smo se sploh spoznali z "domačini". Prijazen, nasmejan, zgovoren.

Nekaj mesecev kasneje sva skupaj sedla v gimnazijske klopi. Skupaj s sošolci smo preživeli ogromno trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Čeprav po znanju in pridnosti nismo nikoli izstopali, smo postali pravi prijatelji. Mogoče tudi po njegovi zaslugi.

Vedno je bil dobre volje. Vedno poln načrtov, vedno za žur, vedno za hece, vedno za kaj ušpičit. In vedno je imel super izgovor, zakaj ga ne bo na telovadbo. Bil je odličen tekač na dolge proge. Hiter, prekleto hiter. Večkratni državni prvak, rekorder, napol Kenijec. In verjamem, da se mu ni dalo ganjat žoge z nami amaterji.

Bil je brez dlake na jeziku. Resnico si iz njegovih ust izvedel direktno, brez olepšav. Bil je avtor neštetega števila sarkastičnih izjav ter situacij, ki jih ne bom nikoli pozabil.

Zadnja leta sva delila usodo večine "študentov". Izgubila sva precej stikov, kljub temu, pa je bilo vsako naključno srečanje polno iskrenih nasmehov in načrtov za prihodnost. Kako tako ne gre več, da se je treba vzet v roke in redno videvat ali vsaj slišat.

In potem se je zgodilo. Nekaj, kar je privedlo do tega, da moram pisati v pretekliku. Nekaj kar vsi čutimo, da se bo, vendar nihče ne govori o tem.

Ko sem slišal za nesrečo, sva se s Katjo ravno vračala iz Ljubljane. Oblil me je srh, kot da bi vedel, da je nekaj narobe. Nekaj minut kasneje, v ovinkih pred Žužemberkom, sem se, ob pogledu na znak ob cesti - Vrhovo, bogsigavedi zakaj, spomnil najinega zadnjega pogovora, ko je zmagoslavno povedal, da ne vem njegove hišne številke. Vedno ga je zanimalo, kako si zapomnim vse telefonske številke, njegove hišne pa ne. Vrhovo 6a. Tisti a sem vedno pozabil.

Zvečer sem med komentarji na neki spletni strani zasledil njegovo ime. Ni mogoče! Groza. Dojemanje, da nekoga več ni. Vlažne oči. Žalost. Cmok v grlu.

Zakaj, za vraga, vedno nekdo pripelje nasproti?

Proklet adrenalin, proklete ceste, prokleti motorji :(

Počivaj v miru, prijatelj. Pogrešali te bomo!

Josef Fritzl...

... je najnovejši Facebook uporabnik.

Obisk bara Trenutek

Na koncu naše ulice se nahaja bar s simpatičnim imenom in zloglasnim slovesom. To je bar, kjer so svoj prostor pod soncem našli tisti, ki namesto kosmičev in kave za zajtrk zaužijejo tri takratke in dva Laška. Velikokrat smo se pogovarjali, sicer bolj v šali kot zares, da bi šli tja kdaj na kako pijačko.Vedno znova smo se ustrašili verjetno resnične domneve prijatelja Branka, ki je dejal, da ko enkrat prideš not, te ni več ven.

Hudič v sili tudi muhe žre, in danes je tako naneslo, da sem prebil led in stopil za šank. Parkomat ne mara kovancev za dva evra, tako da sem bil prisiljen prosit, verjetno najbolj slabovoljno kelnarco na svetu, če lahko dobim dva po en euro. Četudi sta polita z vinom. Kaj pa parkomat ve, kaj je vino?

Ura je bila 9. Družbo mi je delalo, tako na uč, 12 ljudi, od tega so bili štirje trezni, dva sta imela nafrišno zalimano čelo. Je bila precej pestra noč, domnevam. Vonj lokala spominja na kakšno zanemarjeno vinsko klet. Muzike se ni slišalo, saj so se fantje, ki so sedeli skupaj za šankom, pogovarjali tako na glas, kot da se derejo iz hriba na hrib. So pa precej za žur tile rdečeličneži z zadahom soda. V nekem trenutku me je natakarica opozorila, naj zaprem vrata, nakar je eden iz kluba 2+ promila odvrnil, da on pa že nima brata. Hlapi so mi en mejčkeno že udarili v glavo, zato sem se z urnim korakom napotil proti izhodu.

Hja, precej dobra izkušnja je za mano. Od sedaj naprej ne bom več, tudi v šali ne, predlagal srečanja na koncu ulice. In še nekaj. Brankec... Uspelo mi je. Prišel sem ven. Živ in zdrav. Sicer rahlo omotičen, vendar z dvema nepolitima kovancema za en euro.

Današnja pomaranča

Na videz je bila super. Lepa, zdrave barve, pravilno zaobljena. Že pri prvem manevru (beri: rinjenju nohta v lupino) sem skoraj obupal. Pol nohta sem si skoraj odtrgal, da mi je uspelo. Jupii.
In potem je bila vsa suha. Kot bi jedel stiropor. In ne le to. Tudi sočna ni bila.
Fuj te bodi.

Torek

Torek je najbolj nedefiniran dan. Nobene prave vloge nima. V torek se nič ne zgodi. Redko kdaj kdo reče, da bo nekej naredil v torek. V torek bomo pa grozdje trgal. V torek gremo pa na izlet. Mater, je bila v torek dobra žurka. Ne gre. Ne sliši se dobro, pa da ga jebeš. Torek samo je in nič drugega.

Torki so zlate ribice med dnevi. Zlati ribici redko kdo da ime in skoraj nihče se na njih pretirano ne naveže. One pač so. Totalno nekarizmatične živali. Tako kot torek. V torek ne izzide noben časopis. V torek ni nihče utrujen od tedna in nihče še ne čaka petka. V torek se nihče ne poroči in nihče ne reče, da mora v torek pa gledat nekej na teveju. Ne, v torek se ne dogaja ama ništa nič. V torek ponekod še tržnice ne obratujejo. Da ne govorim o raznih upravnih enotah, kjer mislijo, da ima teden samo 6 dni. Ponedeljek, sreda, četrtek, ... Če ne bi bilo Lige prvakov, bi po moje torek lahko kar ukinili. Še dobro, da je jutri sreda.

666

Tina me je porinila v drek. Če v šestih urah ne objavim šeste slike iz šeste mape, kjer so spravljene slike bom šest let slabo spal, šestkrat me bo povozil avto in šest golobov me bo posralo iz šestih streh, šest dni zapored. Vse skup v šestih ponovitvah.


Ekole. Tole je the slika. Dogajalo se je v novomeškem mcdonaldsu, kamor smo Katka, Povšo in moja malenkost zavili na neko solato ali sladoled al kaj, ne spomnim se več. S seboj smo imeli fotoaparat in ena izmed Povšotovih mojstrovin je tudi ta. Sva lepa, ne? Seveda sva!

Hja, imam super nalogo porivanja v drek. Navodila so sledeča:

* na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike
* odprite ŠESTO mapo
* in izberite ŠESTO sliko
* objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat
* pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu.

Najbrž jih moram šest, samo se bom tokrat usmilil in bom zreduciral šestko na pol. Bratec in sestrica, Povšek in Tehka imata milijon slik. To bo lušno videt. Pa Jaka jih ima tudi precej. Me prav zanima katera je šesta v šesti mapi.

358 days after

Pred točno 358 dnevi se je zgodilo tole.

Eduardo se je danes, po težki, naporni in dolgotrajni rehabilitaciji vrnil na igrišče. Vrnil se je skozi največja možna vrata. V prvi tekmi, je zabil dva gola in pokazal da občutka za doseganje golov ne zlomi nobena poškodba. "Čudo od igrača", so zapisale Sportske novosti. Ni kaj dodati. Dobrodošel nazaj!

S - Budget pistacije

Že ime imajo tako, da nisem pričakoval nič dobrega.
In res.
50 posto jih je črvivih, malih, grenkih. 30 % je zaprtih in ni šanse, da spraviš slano dobroto ven iz oklepa. Največ 10 % je dobrih. Matematiki ste najbrž opazili, da 10 % manjka. To so tiste pistacije, ki so padle na tla, ker sem pri odpiranju raztrgal vrečko, ki bi bila bolj primerna za kako apno ali cement.
Vsekakor se jih izogibajte in jih kupite ter užijte le v primeru, če svojim ledvicam ne želite nič dobrega. Slane so namreč za popizdit.

Copy of "Neki novi klinci"

Dogajanje je postavljeno v Novo mesto. Večina dogodkov dogaja na igriščih - podobnih tistim, kjer sem tudi sam preživljal večino prostih osnovnošolskih ur. Vsak od nas, ki otroštva ni preživel pred računalnikom in playstationom, ampak na košarkarskih igriščih, se lahko še kako najde v zapisu. Jure je svojo zgodbo (zelo podobno vsem našim) napisal v slogu največjih literarnih mojstrov.

Uživajte ob branju!

Neki novi klinci ,
Posted February 24, 2008 by jureh
Categories: Čutim, torej sem

Po nekaj tednih potepanja po svetu sem spet bil v Novem mestu. Tokrat celo za več kot nekaj ur. Med precej utrujajočim delom za računalnikom sem jo v nedeljo popoldne mahnil za nekaj minut lovit sončne žarke.

Kot v dobrih starih časih sem obul košarkarske superge, navlekel nase eno trenirko in stekel po stopnicah pred blok. Kakor sem to počel domala vsak dan, skoraj 15 let, če je le vreme bilo dovolj naklonjeno.

Izklopil sem svoje možgane in pustil, da me je peljalo srce, vmes pa sem se poslušal, kaj odmeva v meni. Skoraj avtomatsko sem zavil na pot, ki sem jo s prijatelji v mladosti v povprečju prehodil večkrat na dan. Nekoč v naših mislih ustvarjena krožna asfaltirana pot, ki pelje od “naših blokov” do “tazadnjih”, pa ob Krki nazaj mimo “Adrije” do “taprvih blokov” in spet nazaj do košarkarskega igrišča, ki je bilo nekakšno srce našega naselja.

Stopal sem po stopinjah, ki so me pogrešale že vsaj 5 let, morda celo še več. Čeprav sem bil kar pogosto doma, se zdi, kot da so “tisti časi” minili. S pogledi sem iskal podrobnosti, ki sem se jih živo spominjal, saj so bile povezane z najlepšimi otroškimi spomini. Npr. pri kurilnici v naselju sem od Kosjerja dobil svojo prvo brco v rit, ker sem imel predolg gobec. Pri jaslih, ki so stisnjene med najboljšega soseda, reko in še dva bloka, sem osvojil prvo zlato olimpijsko kolajno v Plavi Laguni. Najprej v šprintu, potem pa sem suvereno porazil vrstnike še v metu kopja (oz. šibe, ki so rasle na “prepovedanem območju” ob Krki) in maratonskem teku okoli vseh blokov - cca 800 metrov vsega skupaj. Stopam naprej po terasi in se zazrem v okno, kjer je živela punca, ki mi je bila v 4. razredu osnovne šole zelo všeč, pa ji tega nisem uspel nikoli povedat. Živjo, Jana, če tole slučajno bereš… Pa tako naprej mimo blokov, kjer so živeli moji taborniški prijatelji in kjer smo z njimi večkrat iskali prazne steklenice, jih prodajali in kupovali vžigalice, žveplo,… in delali kemijske eksperimente. Brez vednosti staršev, se razume. Pogledam čez ograjo, ki ločuje otroška igrišča, stisnjena med bloke in mirno zeleno reko. “Krka pa teče naprej“, kakor se je nekoč izrazil pisatelj Jože Dular. Tako kot je bilo, mirno in spokojno. Ničkolikokrat smo stali ob njenem bregu, do zob oboroženi s kamenjem in pripravljeni na reševalno akcijo. Tako smo iz vode rešili nešteto žog, ki bi - vsaj tako smo mislili takrat - končale nekje v Črnem morju, v resnici pa ne bi prišle dlje kot do Otočca, ki pa je bil takrat za nas še v drugi galaksiji. Tudi kopali smo se v tej naši Krki, prav tam pod bloki.

Moje popotovanje po spominih se ustavi na košarkaškem igrišču. Če bi moral našteti imena štirih staršev, bi se poleg dragih Irene in Darka, spomnil še gospoda Koša in gospe Žoge, ki sta dramatično zaznamovala moje bivanje na (takrat še) Cesti herojev 30, 8000 Novo mesto. S košarko sem živel in dihal. Nikoli nisem mogel najprej narediti domače naloge. Najprej ure in ure (avto)treninga, tako samo lastno za zabavo in užitek, nikoli profesionalno, čeprav sem takrat dobival lepe ponudbe. Otroci ulice še danes bojda govorijo o nekom, ki je bil hiter kot blisk, borben kot lev, zadeval in letal je kakor legendarni M. Jordan (št. 23) ter zabijal kot pred temi bloki prej in kasneje nikoli nihče. Se moram še posebej predstavit?

Sedem na klop ob igrišču. Nov asfalt, novi koši, igrišče je razširjeno, nove klopi, drevesa (ne moreš verjeti) so zrasla,…. Vse je drugačno, spremenjeno, tuje. To je bila čudovita zgodba, a je končana. Veliko sem dobil in zdaj to nosim s seboj. In upam, da se bom vedno s takšnim veseljem in lepimi spomini vračal. A kakor sem sam pri sebi začutil, kje je velik del mojih korenin, tako sem v istem trenutku začutil, kakor da sem se sam pri sebi od vsega tega potiho poslovil. Brez težav, spokojno, umirjeno in presenetljivo lahko. Čisti računi, dobri prijatelji. Brez slabe vesti in mirnega srca sem simbolično (pri svojih skoraj 30 letih ) prepustil prostor enim drugim otrokom, enim drugim Kobeyem Bryantom, Dwightom Howardom in drugim, ki si šele morajo izborit svoje ime in spoštovanje na tej “moji gmajni”. Takšnega se pravzaprav ne poznam. Morda je tudi to znak, da na nekatere stvari gledam drugače, da gledam naprej in na jutri. Veliko sem pustil, ogromno dobil od te moje ulice, ki jo hočem-nočem nosim s seboj, vsakič ko potujem in spoznavam neštete kraje tega planeta. Zgodba gre naprej.

Zdi sem mi, da zdaj bolje vem, kdo so Neki novi klinci o katerih pripoveduje Đorđe Balašević.

…

A ja, ja se kockam sa prevarantom životom,
iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca.
I stariji mi kažu:”Sad si u pravom dobu!”
A u ulici Jovana Cvijića rastu druga deca.
Neki novi klinci…

p.s.

Pa še to. Srce je igralo, ko sem se sprehajal po košarkarskem igrišču. Spominjal sem se najbolj napetih dvobojev, odločilnih košev, najlepših potez, prijateljev… Kako rad bi v spomin na tiste čase še enkrat prijel žogo in jo suvereno spravil skozi obroč! Stopim do dveh fantov starih največ kakšnih 1o let, ki sta sedela na sosednji klopi. Vljudno pozdravim in povprašam, če mi lahko za nekaj minut posodi žogo, da bom nekajkrat vrgel na koš, samo nekaj metrov stran od njiju. Ne da bi me pogledal v oči, mi je mlajši fant kot na pamet naučen izstrelil, da ne more, ker mu mama ne pusti dajati žoge drugim, razen prijateljem! Ostal sem brez besed. “Pozdravi mamo,” sem še izdavil in ni mi preostalo drugega, kot da se poberem pred svoj blok. Kje so tisti časi, ko smo se mlajši umaknili z igrišča, ko so prišli starejši?

Ema 09

Pa je še ena za nami. EMA namreč. To je tisti pevski izbor, okoli katerega se nekaj dni v letu vsepovsod govori in piše, luzerji govorijo o kuhinjah in imajo taaaaakšneeee nosove, zmagovalci se šopirijo kot pavi. Potem je nekaj časa mir, nato popušimo na Eurosongu in se krog sklene. Do naslednjega leta.

Letos s(m)o Slovenci izbrali štiri dečke, ki igrajo na različna godala in deklico ki poje. Precej neznana skupina, nas bo, verjamemo, zelo uspešno zastopala na Eurosongu. Najbrž bomo lahko pred izborom prebrali, da so bili deležni največjega medijskega zanimanja, na vseh generalkah pa bodo dobili največji aplavz. Na koncu se bo spet vrtela vsem znana pesem Slovenie: Zero point in dosegli bomo zavidanja vredno 26. mesto.

Slovenci smo precej sado-mazo narod. Vsako leto se na podobnih izborih napalimo in verjamemo, da bo tokrat res drugače in da nas bo vsa Evropa dokončno spoznala. Jok brate, ne bo nas. Če simpatičnim Sestram in vreščeči Alenki Gotar ni uspelo, tudi violinam najbrž ne bo.

Zatorej moramo EMO vzeti kot izložbo komadov, ki si jih bomo letos mrmljali v brk. Točno tri so mi ostale v ušesu. Poleg vedno zabavne ciganske muzike in vedno kul Omarja, me je najbolj navdušila Nuška. Draščkova, ja. Tole si požvižgavam danes:

Junaki

Včasih je bil He-man. Potem Superman. Pa Batman. Pa Spiderman. Pa Komisar Rex. In Odpadnik. Danes je car le eden. Čeprav lahko Chuck Norris vlomi v vrteča vrata in med sklecami ne dviguje telesa navzgor, ampak navzdol potiska zemljo, je večji car On.

Horatio Caine. (In si nadanem očala - yeaaaaaah).

The snuggie

Po dolgem času je v moj e-nabiralnik priromalo eno kul sporočilo. Tako gre:

"Kot sladokuscu teve prodaje ti pošiljam spodnji link - ne glede na to, da je šele začetek januarja je bananca, da bo tole vsaj do julija držalo kot izdelek leta. hojhoj"

Kdo sem jaz, da se ne bi strinjal?