Uradno najbolj antipatična Slovenka

Jeklinova Barbara je padla. Prehitel jo je nekdo bolj antipatičen. Barby je sedaj pod prestolom. Skupaj s Koširjevo Manco, Murkovo Damjano in Müllerjevo Blažko. Na vrh je sedla Angelca. Ne vem kako se piše. Tud zanima me ne. Menim, da bi bilo veliko bolje, da bi doma sadila čebulo in brala knjige o zeliščih, kot pametovala na televiziji v vsaki drugi oddaji.

Čestitam za osvojitev vrha, gospa! Nimate konkurence.

Hvala ti, blog moj

Hvala, da lahko opišem trenutna občutja. Strašna! Nikoli prej doživeta. Taka, da jih ne morem povedat v živo. Ni šans. Zjokam se kot malo dete isti moment. Tisti, ki nočete brat sluzastega sranja, brez slabe vesti stisnite desen križec zgoraj desno. Nič smešnega ne bo danes.

Mogoče mi gre malo na jok. Po moje ta kilski cmok v grlu pomeni ravno to... Po kakih treh letih sem srečal osebo, ki sem ga imel za brata. Srečal sem osebo, s katero sem preživel svoje otroštvo. Osebo, ki sem jo učil plavat. In rolat. In igrat košarko. In preštet drobiž na blagajni, da ga trgovka slučajno ne prenese okrog. Z njim sem vsako soboto hodil v trgovino po kruh. V betece, v trgovino Darja, ki je že dolgo ni več. Njemu sem brisal krvava kolena, ko je padu po asfaltu s kolesom. Njega sem branil pred mamo, ko je prepozno prišel domov. Edino njemu sem posodil svoj Gameboy in edino njemu sem pustil, da me je premagal v računalniških igricah. In njega sem imel rad, kot lastnega brata.

Imel.

Najin današnji pogovor ni trajal 15 sekund. Mogoče jih je bilo celo manj kot deset. Svojega prijatelja in zaveznika ne poznam več. Postal je popolnoma drug človek. Izbral je napačno življensko pot. Bolj so ga zanimale onkraj zakonske dogodivščine kot tri na tri na igrišču pred šolo. Pri svojih dvajsetih ima za sabo en tovornjak grehov. Mogoče dva. Najbrž pa tri in več. Nekako se mi zdi, da ga ni izučilo. Mogoče sem krivičen, vendar je bilo tistih nekaj sekund dovolj, da sem doumel, da ga je igranje z iglicami za vedno spremenilo. Tistega prijatelja iz mladosti ni več. Postal je tujec in najbrž bo to za vedno ostal. Pa naj še kdo reče, da je kej pravice na tem svetu!

Skor najlepši hrib na svetu

Marof.

Neki dan sem nekje zasledil sliko najlepšega mesta na svetu, slikanega iz Marofa. Pravijo, da se ti vse življenje odvrti pred smrtjo, meni se je pa celotno otroštvo odvrtelo v tistih nekaj sekundah, ko sem butasto gledal v tisto sliko. Imel sem srečo, da sem živel v vznožju Marofa. Okej, bila je tudi nesreča, da je omenjeni hrib zakrival TV anteno na Trdinovem vrhu in sem namesto športa na dvojki, gledal Mostovi - Hidak na enki. POP TV nisem vedel kaj je dokler si nismo omislili kabelske, zato sem bil prikrajšan za Ograje našega mesta in Renegadea. Ampak...

Ko smo bili mali otroci (nekateri smo še vedno - tako po centimetrih kot po srcu), se je vse dogajalo na dveh koncih. Na igišču pred šolo smo se žogali, na Marofu smo delali pa vse ostalo. Največkrat sem tam sprehajal svoja kužka. Najprej Fika, potem Bobija. S prijatelji smo gradili strašne bunkerje, pozimi smo se sankali in drajsali po riti, najbolj pogumni s(m)o tekmovali s kolesi kdo bo prej v dolini. Takrat ni bilo mobitelov in dandanes mi ni jasno, kako smo se vedno našli. Danes recimo se kliče za vsak drek.. "kje si" "evo me čez pet minut" "aha, aha, te že vidim." Bedarije. Takrat smo šli pozvonit na vrata in če ni bilo odgovora 2 sekundi že sem bil s hitrim korakom na poti na Marof. Ja ja, Ziki, Lejla, Matjaž, Jasmina, Almir, ... Kam so ti časi? Hehe, ko je Ziki padel na tisti strašni rampi na vrhu. Pa ko sva bežala pred enim ogromnim psom, kateri nama ni znal pokazat, da bi se le igral. Hehe, strašna slika obstaja, škoda da je ne morem pokazat. Lejla (mala cigančica, lušna ku cukr, kot pravi moja muti), Ziki (v oranžnem puloverju z modrim napisom Zikret) in jast. Oblečeni kot vojne sirote iz Moldavije, nismo niti pomislili na poštevanke, barvanke in nalivna peresa. Akcija, gremo! Z Matjažem so bile ponavadi pizarije. Največkrat smo se skregali, ko je eden od naju padu s kolesom, drug je bil pa kriv.

Med osamosvojitveno vojno nas je večina stanovalcev bloka laufalo na Marof. Po potki takoj za garažami, ki jih danes ni več, v strašen klanec, kjer smo počakali na sireno, ki je označevala, da nam nihče več nič noče. Vsak je dobil svoj Pingu sok, da smo bili mirni. Čez hrib sem takrat, ko se mi ni dalo na vlak, hodil v gimnazijo. Odlična jutranja rekreacija je bila. Po isti poti smo hodili na tekme Krke. Ah ja, z eno letno karto nas je prišlo ene 6 not. Smo bli kar pametni, moram rečt. Somrak je vse zrihtal.:) Včasih se je govorilo, da je bil folk oropan gor. In to ob belem dnevu. To nas ni motilo, ko smo se trije pogumneži ponoči po hosti sprehodili do mesta. Marof je bil naš in vedno bo! Na domačem terenu, nam noben nč ne more! Strašni spomini, moram rečt.

Uglavnem, zdele kmal enkrat, samo da se to sranje od vremena neha, moram ponovno en krog narest po poteh naše mladosti. Mater, kako pesniški stavek. :) Še danes vem za vsako drevo, za vsako travico, ob kateri sta Fik in Bobi dvignila tački in za vsako korenino na naši bajkerski stezi. Tisto drevo na vrhu pri izkopaninah je zihr še vedno prelomljeno na pol, spomenik borcem na zelenici na vrhu je zaraščen, zadnja sveča je bila prižgana stu let nazaj. Zihr. Bom kej poslikal in arhiviral, da bom nekoč naveličanim vnukom kazal, kje si je njihov dedek trgal hlače in drgnil kolena. Strašni spomini. Strašno lepi.

Obvezen ogled!

Straaaaaašni videi! Murkica se skrije.

Slovenske železnice, aj em sori

Če se človek prej nikoli ni vozil z vlakom, se z njim zelo dobro spozna v študentskem času. Če seveda nimaš bogatega očija ali ekstra kul prijateljev, ki te ob nedeljah zategnejo iz rodne grude do Žabarije. Na vlaku ni nikoli dolgčas. Vedno se najde kak dejavnik, ki te vsaj malo pritegne, da potovanje čimprej mine. Večina teh dejavnikov je slabih, bom danes kej povedal o njih.

Recimo...

Sem pa ke se zgodi, da je treba stat. Pač, raja se naguzi na sedeže ene par postaj pred tabo in vse kar ti preostane je da se od žalosti zjokaš in pot preživiš v tistem malem preprostoru iz katerega vodijo vrata levo in desno in pa seveda ven.

Poleti se zgodi, da je vroče za popizdit. K tej situaciji, kot ata na mamo paše, da se zraven usede kak prešvican kerlc, ki ritual umivanja opravi vsako drugo soboto. Če nimaš te sreče in tovrstne družbe, je ponavadi kak sedež stran svojo rit namestila kaka Genovefa, ki te z zlobnimi očmi požre, če samo pomisliš, da bi odprl okno in s tem zmanjšal verjetnost, da se kdo zaduši.

Najhuje je, da vožnja iz prestolnice v Žabarijo traja skoraj dve uri. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj na tej poti potrebujemo 24 postaj. Vsaj 18 jih je takšnih, da okoli postaje ni nič, na vlak vstopi ali izstopi pa en človek na teden. Vozači se radi pošalimo, da se ustavi pri vsaki bukvi. Mater smo smešni.

Fajn je, če imaš med mučenjem kako družbo. Takrat pot res hitreje mine in ne rabiš razmišljat o tem, na kateri postaji se ti bo pridružila kaka stara mama in ti razlagala o svojem paradajzu in nemogočem vnuku. Mene imajo takšne coprnice še posebej rade. Možno da oddajam neko auro, ob kateri vešče mislijo, da imam željo po pogovoru z njimi. Aja, sem spada tudi vsem dobro znana Fani. Fanči dej njehej, ne da se mi pogovarjat s tabo.

Uglavnem, od danes naprej so zgoraj naštete jebejebaste preteklost. Upam, da sem za vselej rešen teh železniških muk. Zakaj? I got a car! Jeeeeeeeeeee! Najprej imam v dolgoročnem planu (to je letos enkrat), da greva s Kačiko v Sarajevo! Najlepše mesto na svetu! Potem se bomo zapeljali v Avstrijo na Euro. Pa v Portorož na kremšnite in posedanje na pomolu. Pa v Celovec na zaherco. Kamorkoli se nam bo zahotelo! Siva pot, vodi nas! Veliko sreče si želim! Nama želim.

Bljaaaaaak

Zadnje dni se ne dogaja nič omembe vrednega. Dokler se ne začne kaj premikat, si lahko čas krajšate s temle filmčkom. Strašni otroci! Smeh, smeh:) Limone so pa ja dobre. :)

Jebena država!

Rad bi delil svoje mnenje o temi, ki je zadnje dni, poleg poroke Damjana Murka, v medijih najbolj na udaru. Gre za kazen lastniku diskoteke Lipa, pred katero so nekaj časa nazaj ugasnila tri mlada življenja. Tragedija, valda. Ne upam si pomisliti, kako starši premagujejo žalost in s čim zapolnjujejo praznino, ki je nastala ob izgubi otrok.

Nikakor se ne sme zgoditi, da se za tovrstno tragedijo in s tako kaznijo kot je, bremeni človeka, ki je le posredno odgovoren za smrt mladenk. Če je mladina objestna, se ne zna obnašat in je bila pred diskoteko takrat, ko glede na količino mleka, ki jim še teče iz ust, tam nima kaj početi, za to ni kriv lastnik diskoteke. Odgovornost bi morale prevzeti institucije, ki so prekleto preplačane za svoje nedelo. Če je bilo poslovanje res izven zakonskih predpisov, se taka beznica zapre, lastniku se izroči prepoved delovanja in da eno orenk denarno kazen. Pa je stvar rešena. Tragedija se ne bi zgodila. Ne pa 5 let čuze. Nek pijan hribovc, ki bo zaštihal svojo tečno ženo, jih bo dobil pa sedem. In ker bo priden in ne bo nagajal sojetnikom, bo šel po štirih letih domov. Katastrofa.

Podobna stvar se je zgodila pri nesrečnem dogodku, ko je varnostik na pločniku do smrti pretepel zabave željnega mladeniča. Kaj je bil epilog? Zaprli so diskoteko, v katero je želel. Zakaj že? Poba je bil do smrti prebunkan pred knjigarno, 50 m od dvigala, ki vodi v Global. Naj zaprejo knjigarno. Pa mi je prav malo mar za omenjeno diskoteko. Preziram večino drhali, ki se je tam zbirala. Ampak, sej ga niso ubili v diskoteki. Na žalost ni prišel not. Če bi sam želel v Mercator in bi mi varnostik zaradi objestnosti polomil rebra in zbil zgornjo levo dvojko, bi ga zaprli? Mercator, mislim? Najbrž ne. Zaprite storilca, mladino pa opozorite, da je treba ljudi, ki čez ramena merijo več kot meter spoštovati, pa bo! Ker pa živimo v super državi, kjer se golazen pri koritu zgane šele ko na 24 ur naredijo tisto znano obliko prispevka, ko novinarji skoraj doživijo epileptični napad, medtem, ko poročajo, da pada dež, je to tako kot je. Zaplankan narod začne pregon - valda, če je na televiziji, posebej na popu, pol je res - država potem mora na nek način reagirat. Škoda samo, da na, vsaj po meni zelo napačen način.

Nobena kazen na žalost ne bo obudila preminulih otrok. Nobena mama ne bo dobila nazaj svojega deteta. Na žalost. Čeprav si ne predstavljam kako se počutijo, na nek način sočustvujem z njimi. Izguba otroka, posebej na tako tragičen način, je najbrž res nekaj najhujšega. Vendar so za nevzgojeno mladino, v veliki meri krivi sami. Da je 14 - letnik ob uri, ko Kravica Katka že dolgo spi, objesten pred neko diskoteko, ni kriv lastnik objekta, v katero želi mlečnozobec. In nikakor ne more nositi posledic dogodkov, ki smo jim bili priča!
Samo še en stavek... Hvala mami, da vem kaj je prav in kaj ne in hvala, da sem se živ in zdrav, kljub ogromno nočnim izhodom, prebil skozi puberteto.

Benko songs

Uršulinka mi je pokazala eno strašno internetno stran. Gre za stran znanega toplega napitka, napitka naše mladosti, Benkota:) Lahko bi ga omenil v postu "Kje so zdaj?". Skupaj z Bazooka čigumiji. Kako so bli dobri, anede? Čeprav so okus izgubili že po treh krogih po ustih, so bili res kul. No, pa če se vrnem k Benkotu. Na strašni strani lahko mala dečica pišejo pesmice. Takoj se spomnim na svoj tretji razred. Takrat nas je a-jevce učila novomeška pesnica Marjanca Kočevar. In ja, med urami slovenščine smo ogromnokrat ustvarjali. Tako kot je današnji mladini vzor heri poter ali pa pokemon, je bil nam Simon Gregorčič. Baje:) Pisali smo hajkuje, akrostihe, epitafe... svašta uglavnem. Tile tamali Benkovi prijatelji so zdaj v moji koži tistega časa. Še bomo slišali za njih, verjemite. Sami se prepričajte, da bi bili komot tekstopisci ene parim predstavnikom slovenske glasbene scene. Da ne bo vse skup predolgo, bom nalimal samo delčke besedila in ustvarjalce, katerim so pisani na kožo. Ou rajt?

V šoli mislim nate le,
saj brez tebe mi ne gre. - Nov Wernerjev hit, brez dvoma. Samo tisto šolo bi moral spremenit, refren bi se pa končal z ne greeeeee in tistim znanim, bliskajočim se nasmeškom.


Matematika je super glazbica je kul,
nikoli ni težko če imaš pametno bučko. - Mirna Reynolds in njena nova pesem V šoli. V spotu bi imela kitki. Oblečena bi bila v rdečo majčko, ki bi neuspešno poskušala zakriti mišelinke.

Popila bom kakav in se bom počutila nagajivo. - Atomik Harmonik - pač, paše jim.

Ali rastejo
pomladne trave zato,
da skrijejo
prvo ljubezen?
Rok, 11 let - Strašen mali. :)

medo, medo dober dan,
medo, medo je zaspan,
medo, medo rad leži,
medo, medo to si ti! - Klemen Klemen, yo yo

rad pesmi poje se igra rad pa tudi nas ima.
vsako jutro svoj benko ima lalalalalalalala,
lalalalalalalala - Karmen Stavec - odlična nadgradnja komada nanananananananananana


Ko zagledam topel kakav
mi srce reče VAU!! - 4 play - ob besedi Vau bi vsi poskočili.

Ko se zjutraj zbudim,
k mamici v naročje pohitim
in topel kakav dobim. - Damjan Murko - v spotu bi se ob kaminu spogledal s svojo možato ženo in z užitkom naredil požirek kakava, ter zaspal v njenih nedrjih.

Vse osebe v prispevku so izmišljene. Kakršnakoli podobnost z resničnostjo je naključna in nenamerna, zato zanjo ne odgovarjam.