Bravničar wannabe

Igral sem se fotografa. In to s telefonom. Za sodelovanje se zahvaljujem sledečim modelom: kuzlici Kali, mački Mini, mamici, ki leži v bolnici in vinjeti na usrani šipi. To so najboljši modeli. Ker so zaradi takšnih in drugačnih razlogov precej pri miru, sem lahko večkrat slikal in tako vsaj malo prikril svoje fotografsko neznanje. Vsaj megleno ni preveč. Ko se naučim uporabljat še kako drugo funkcijo razen AUTO, še kaj objavim.

Sobota, 21. 6. tega leta

En kronološki pregled današnjega dogajanja. Popoldne si več nisem sledil. Zdele sem kaput.

00:00 - Strašno slabe volje, ves žalosten in depresiven zarad nesrečnega in nepravičnega rezultata četrfinalne tekme eura, se odpravim spat. Odločim se, da športa ne bom več spremljal in da bom v nadaljne med tekmami izdeloval gobeline. Sigurno bo manj stresno. Pa kebaba se ne dotaknem več, pa če umrem od lakote. Fuj fej.
01:30 - Ob pogledu na uro, sem se zavedel, da se je zadnjo uro in pol premlevanje zadnjih minut drugega podaljška tekme upiralo spancu. Fak, dej že zaspi. Kmalu mi rata.
06:00 - Budilka. Auf. Opravim taxi dejavnost do Bršljina, po povratku malo zadremam.
07:30 - Budilka part deux. Auf. Umivanje, iztrebljanje in oblačenje. Odhod - smer Gorjanci. Zakaj že? Nikoli nisem videl prav nič pozitivnega v hoji navkeber. Jebatga, gremo.
09:00 - Če bi bil kak pohodnik bi vedel, da se avtomobila ne pusti na prvem parkirišču, ki ga zagledaš. Namesto pol ure hoje v klanc, meni in družbi uspe najti pot, po kateri smo se dve uri vzpenjali navkeber. Fakinšit, kaj mi je tega treba?
11:00 - Sonce me žge v betico, ko spremljam ljubljenega bratca pri igranju med dvema ognjema. Zdele v faco izgledam kot vaški pijanček po peti rundi.
14:00 - Avto moj, kako te imam rad. Z opečeno faco, žuljavimi nogami in v dehidriranem stanju odrinemo nazaj proti civilizaciji.
15:00 - Skoraj zamudim sestanek z gospodom iz bršljinske krajevne skupnosti, ki mi je predal ključe hiške, kjer bo jutri potekal referendum. Dobim strašna navodila o tem, kako se zaklepajo vrata, zapirajo okna in prižiga in ugaša luči.
16:30 - Stopiče. Tekma z mojimi Dežmarji. Zmagat moramo, če ne bo jutr jeba. Tekma po strašni vročini. Opečena faca dobiva novo barvo - mogoče malo vijoličasto. Odigramo 2:2. Kurac. Jutr bo treba zmagat, če hočemo v višjo ligo. Sami smo si krivi. Pa sodnik in nepokošena trava.
18:20 - Vsem, ki so bili na cesti med Stopičami in Novim mestom se opravičujem. Omejitev ni bilo, vse kar sem vedel je bilo to, da imam še dobre pol ure, da pridem domov pod tuš in potem na novomeško občino, kjer mi bodo povedali, kako moram jutri poskrbeti za volilce.
19:02 - Nisem veliko zamudu. Vroče je za popizdit. Ohladim se med poslušanjem navodil. Dobr, da občina premore klimo. Mogoče me malo čudno gledajo. Tudi jst bi, če bi videl rdečeglavega človeka. Ja ja, kaj me gledate? Glih kar sem z Mallorce prišel.
20:00 - Sestankič z volilnim odborom. Dogovorimo detalje, uredimo volišče. Dan se počasi bliža koncu. Hvala bogu, sem imel občutek, da bo kr trajal in trajal.
22:00 - Pridem izpod tuša. Trenutno na vsemrežju pregledujem današnje dogajanje. Komentarje o včerajšnji tekmi preskočim. Danes bi rad spal. Jutr dopoldne moramo zmagat. Popoldne pa dostojno opravit delo na volišču oz referemdumišču. Strašen dan bo spet. Pa še nedelja bo. To je tisti dan pred ponedeljkom, ki je ponavadi težak za znort. Boljš, da ne pomislim na službo. Spet se bom hecal z IB-jem in njegovim IB-jem. Dopust moj, si me za vedno zapustil? Kdaj bo prišel dan, ko bom lahko izklopil telefon in ne bom pomislu na maile, računalnik in ostale stvari, s katerimi si otežujemo naša preprosta življenja?
Začenjam filozofirat, najboljš da zavijem pod kouter. Dosvidanja!

Tirlititi, opa opa

Imate radi narodnjake? Sej veste, to je tista glasba, ki jo ponavadi (največkrat iz svojih Nokij n73) nabijajo tisti mali črni najstniki s svetlečo se glavo, oblečeni v lakost majicah, šumečih trenirkah, obuti pa v snežno bele najkice. Tista iz teve pinka, s katero se ponavadi končajo fešte, plesni pari pa ne obstajajo, ker se pleše v krogu. No, to je ta muzika. In kaj hočem povedat? Ne le da je melodija teh pesmi vrhunska (tirlititi - zakon), tudi besedila so takšna, da bi komot dobila kakšne gremije, emije, viktorje in podobno. Našel sem super stran iz katere kopiram nekatere cvetke. Smeh zagotovljen!

Kuce laje, a ja mislim ti si, otis'o si sarmu probo nisi!

Caki, Caki, Cale kupi mi sandale, samo pazi Cale da ne budu male!

Moja mala nema prednji zubi, kad me ljubi jezikom me ubi!

Milane moja ruzo, cale mi se naoruz'o, u vazduh ce sve da digne samo kad te stigne!

Necu da ljubim jednu ili dve, ja sam covek za devojke sve!

Opasan je jež kad ga neko takne, izbo' je Snezu ne moze da makne!

Ustaj zete da mi krešeš dete!

Jer sam čovjek sa planine, željan pi..e ko slanine.

Strašno, anede? Tirlititi, opa opa.

Carica

Po naravi sem tak, da se, če raja preveč vneto kritizira oz. hvali nekaj ali nekoga, se postavim na kontra stran. Nezavedno, ampak se. Trenutno najbolj opevana televizijska voditeljica Nina Osenar, je že nekaj časa na tapeti, kot ena najbolj antipatičnih in vreščočih likov, ki jih gledamo po televiziji. Hmmm, meni je Nina kul.
Kul mi je, ker se ji na en km vidi, da je samozavestna, nezakompleksana in da uživa v tem kar dela. Kul je, ker se zna pošaliti na svoj račun in odlično koketira s kamerami. Kul je, ker ne uporablja veliko polglasnikov, ki so značilnost tistih, ki mislijo, da je besedni zaklad nekej svetlečega in se ga da prijet. Kul je, ker je kljub svoji "slavi" preprosta in ni zafnana kot nekatere njene wannabe kopije. Kul je, ker je taka kot je. In nič drugačna. Kul je, ker gre po svoji poti in se ne ozira na mnenja zavistih slovenceljnov. Mogoče je včasih malo pretiravala s svojo senzacionalno predstavitvijo kometatorjev v bigbraderju, ampak - noubadi is prfekt.
Škoda, da je konec tega plemenitega resničnostnega šova. Škoda tud, da Sandi ni zmagal. Čeprav tudi Nasketu privoščim glavno nagrado. Naj pobič končno zamenja streho in posname rap album. Drgač pa... kot bi rekla Nina... pazite kaj sanjate, Angelca Likovič vas gleda! Strah strah.

Wanna go for a ride?

Kaj je najbolj bosanska stvar na svetu? Nekaj, kar nas po moje vse spomne na deželo onkraj naših meja. Golf dvojka. Čeprav je udoben kot dvosedežnica na Krvavcu in oddaja glas traktorja med oranjem je legenda za vedno.
Brez dodatne opreme, precej skromen v primerjavi s konkurenco, odporen na vse udarce in zasidran v srca ogromno ljudi. Nekako tako kot dežela od koder prihaja. Vse kar diši na majku Bosnu imam v srcu. Čeprav sem čistokrvni Slovenec - majkemi.
Gre kdo na burek?

Život leti, kapetane!

Danes mineva 15 let od smrti največjega. Zadnjega športika, ki je namesto zaradi denarja tekal zaradi športnih izzivov. O njegovi košarkarski in ljudski velikosti se je govorilo še ko je bil živ, dandanes pa je videti, da so vsaj delčki mita o največjem ostali povsod. Da je bil neponovljiv dokazuje tudi to, da ga veličajo tudi tisti, ki niso ga niso imeli priložnosti videti na delu. Tudi sam sem šele dobro začenjal spremljati žoganje, vendar je bilo nekaj tekem dovolj, da se je s svojo strastjo do žoge zasidral med tiste, ki jih spoštujem in cenim. Poleg številk, ki govorijo o njegovi vrhunskosti pod obroči, dejstva, da se dvorana v Zagrebu imenuje po njem, da dres s številko 3 visi pod stropom dvorane v New Jerseyu in da mu je G. Ivanišević posvetil Wimbledonsko zmago, povedo tudi, da je bil velik človek. Zame NAJVEČJI! Tisti, ki je pokazal življensko pot, ki ji poskušam slediti.

Život leti, kapetane.
R.I.P.

Od 6:22 naprej... smrk smrk.

Zarečeni kruh je mati modrosti

Hja, pa se je zgodilo. Nekaj, kar sem bil prepričan, da se ne bo. Ampak, jebatga, ko je treba je treba...
Zadnje čase pijem ogromno vode. Baje je zdravo. Obstaja pa tudi neko pravilo probiotike, ki pravi, da kar gre not, mora tudi ven. Vse lepo in prav, če si nekje, kjer obstaja dostojen prostor, da izločke spraviš ven. Če pa tega ni, pride to situacije, ki sem jo danes doživel. V centru Žabarije nisem imel časa, da bi skočil do službe, kjer tovrstni dostojni prostor obstaja. Kajčmo. Da bi bolečine v spodnjem delu trebuha popustile, sem moral na javni vece. Z mešanimi občutki sem stopical po stopnicah navzdol in čakal, kdaj bom pohodil kakega brezdomca. Kmalu me je zmotil vonj po nečem precej nagravžnem, mogoče po kakem živem bitju, ki je umrlo kak teden nazaj. Seveda nisem pričakoval vonja po rožicah, upal sem le, da bom lahko dihal. En mau sem se zmotu. Potem pridem do strašne dileme. Kdaj se ta strašna storitev zaračuna? Prej al pol? Z manjšo nejevoljo pristopim do okenca. Vprašam. Stric pravi da se plača pol in mi zaželi veselo scanje. Ou rajt. Najdem najmanj umazan pisoar in zelo hitro opravim. Jebat ga, če me kdo opazuje, sem precej nemiren. Posebej če je moški, ki delo opravlja na precej nezavidnem mestu. Najbrž ni dobre volje. Nenehen pogled na pisoarje in iztrebljajoči se folk res ni nekaj, kar bi si želel med delovnim časom. Bljak.
Ampak, mi je ratalo, olajšanje je bilo popolno. Čeprav... Zarečenega kruha se res največ poje. (jst pa že ne bom plačal, da bom scal - jok brate!)
Aja... mala potreba stane 0,17 €. Za sranje nisem vprašal.