Pod gradom

Nekje na poti med Moravčami in Celovcem naju je ujela lakota. Oba sva že naveličana fensi šmensi ljubljanskih restavracij, kjer je poimenovanje zrezka iz mrtve živalce v omaki postalo tako, da ga živ bog ne razume. Puran z žefranovim krompirčkom v rukolini omaki se je včasih imenoval zrezek pa krompir, porkaduš. Jebena finoča. Čist nenavajen sem tudi na to, da te v tovrstnih restavracijah preveč fino obrajtajo. Res mi ni udobno, če me natakar - sovrstnik mojih staršev, vika.

Tako sva se strinjala, da na poti najdeva najbolj zakotno gostilno v najbolj zakotnem delu najbolj zakotnega mesta, kjer se ne bova rabila pretvarjat za nekej kar nisva. In res. Tržič. Konec Tržiča. Naprej so samo še hribi. In grad. Pod gradom pa restavracija z kdobisimislu imenom. Pod gradom se ji reče.

Prvo sekundo po prihodu sem vedel, da je to to, kar sva iskala. Na radiu je svirkal Boštjan Konečnik, za edino polno mizo pa so sedeli lokalni pametnjakoviči, ki so ravno premlevali nek fuzbalski dogodek. Mize so bile opremljene z najbolj socialističnimi prti, na katerih so se bohotili nekaj let stari fleki. Meni ni bil oblečen v nobeno usnje ali kak drug fin material, ampak je bil tak kot mora bit. Ni važno iz kakega materiala, važno da služi namenu. Navdušile so me tudi čipke, ki so krasile ograjice med mizami. Na prvi pogled skoraj popolno. Potem pride ona. Kelnarca. Mamca v petdesetih z nasmeškom na obrazu. In potem dve stvari, ki sta potrdili, da sem odkril svojo najljubšo restavracijo. Najino naročilo si je napisala v tist klasičen gostilniški blokec okoli pasu pa je nosila predpasnik. Fertaf. Pa je lahko še kaj lepšega?

In potem čist navdušena dobiva hrano in sva še bolj navdušena. Katja, ki ima, mimogrede, precej izbirčne brbončice, je pico označila za najboljšo kdajkoli, tudi sam pa sem bil navdušen nad svojo solato. Mamca s predpasnikom (sumim, da je poleg natakarice tudi kuharica) je not zapakirala zelje in fižol. Sej ne da sem ljubitelj, ampak halo, kje še doživiš kej takega? V ljubljanskih solatah so notri vsaj dve stvari, za katere ne vem imena. Ta solata je bila pa Solata. Z velikim s-jem.

Tako sva s polnima želodcema nadaljevala poti in se smejala sreči, ki sva jo imela. Za pol manj denarja sva se za pol bolj najedla. In ne le to. Tudi vedla sva kaj jeva. Pa rukole in inčunov in še kakšne stvari, ki ne vem kaj je, ni bilo zraven. Pod grad se definitivno še vrneva. Na pico in solato, natürlich.