Hvala ti, blog moj

Hvala, da lahko opišem trenutna občutja. Strašna! Nikoli prej doživeta. Taka, da jih ne morem povedat v živo. Ni šans. Zjokam se kot malo dete isti moment. Tisti, ki nočete brat sluzastega sranja, brez slabe vesti stisnite desen križec zgoraj desno. Nič smešnega ne bo danes.

Mogoče mi gre malo na jok. Po moje ta kilski cmok v grlu pomeni ravno to... Po kakih treh letih sem srečal osebo, ki sem ga imel za brata. Srečal sem osebo, s katero sem preživel svoje otroštvo. Osebo, ki sem jo učil plavat. In rolat. In igrat košarko. In preštet drobiž na blagajni, da ga trgovka slučajno ne prenese okrog. Z njim sem vsako soboto hodil v trgovino po kruh. V betece, v trgovino Darja, ki je že dolgo ni več. Njemu sem brisal krvava kolena, ko je padu po asfaltu s kolesom. Njega sem branil pred mamo, ko je prepozno prišel domov. Edino njemu sem posodil svoj Gameboy in edino njemu sem pustil, da me je premagal v računalniških igricah. In njega sem imel rad, kot lastnega brata.

Imel.

Najin današnji pogovor ni trajal 15 sekund. Mogoče jih je bilo celo manj kot deset. Svojega prijatelja in zaveznika ne poznam več. Postal je popolnoma drug človek. Izbral je napačno življensko pot. Bolj so ga zanimale onkraj zakonske dogodivščine kot tri na tri na igrišču pred šolo. Pri svojih dvajsetih ima za sabo en tovornjak grehov. Mogoče dva. Najbrž pa tri in več. Nekako se mi zdi, da ga ni izučilo. Mogoče sem krivičen, vendar je bilo tistih nekaj sekund dovolj, da sem doumel, da ga je igranje z iglicami za vedno spremenilo. Tistega prijatelja iz mladosti ni več. Postal je tujec in najbrž bo to za vedno ostal. Pa naj še kdo reče, da je kej pravice na tem svetu!