Po nekaj tednih potepanja po svetu sem spet bil v Novem mestu. Tokrat celo za več kot nekaj ur. Med precej utrujajočim delom za računalnikom sem jo v nedeljo popoldne mahnil za nekaj minut lovit sončne žarke.
Kot v dobrih starih časih sem obul košarkarske superge, navlekel nase eno trenirko in stekel po stopnicah pred blok. Kakor sem to počel domala vsak dan, skoraj 15 let, če je le vreme bilo dovolj naklonjeno.
Izklopil sem svoje možgane in pustil, da me je peljalo srce, vmes pa sem se poslušal, kaj odmeva v meni. Skoraj avtomatsko sem zavil na pot, ki sem jo s prijatelji v mladosti v povprečju prehodil večkrat na dan. Nekoč v naših mislih ustvarjena krožna asfaltirana pot, ki pelje od “naših blokov” do “tazadnjih”, pa ob Krki nazaj mimo “Adrije” do “taprvih blokov” in spet nazaj do košarkarskega igrišča, ki je bilo nekakšno srce našega naselja.
Stopal sem po stopinjah, ki so me pogrešale že vsaj 5 let, morda celo še več. Čeprav sem bil kar pogosto doma, se zdi, kot da so “tisti časi” minili. S pogledi sem iskal podrobnosti, ki sem se jih živo spominjal, saj so bile povezane z najlepšimi otroškimi spomini. Npr. pri kurilnici v naselju sem od Kosjerja dobil svojo prvo brco v rit, ker sem imel predolg gobec. Pri jaslih, ki so stisnjene med najboljšega soseda, reko in še dva bloka, sem osvojil prvo zlato olimpijsko kolajno v Plavi Laguni. Najprej v šprintu, potem pa sem suvereno porazil vrstnike še v metu kopja (oz. šibe, ki so rasle na “prepovedanem območju” ob Krki) in maratonskem teku okoli vseh blokov - cca 800 metrov vsega skupaj. Stopam naprej po terasi in se zazrem v okno, kjer je živela punca, ki mi je bila v 4. razredu osnovne šole zelo všeč, pa ji tega nisem uspel nikoli povedat. Živjo, Jana, če tole slučajno bereš… Pa tako naprej mimo blokov, kjer so živeli moji taborniški prijatelji in kjer smo z njimi večkrat iskali prazne steklenice, jih prodajali in kupovali vžigalice, žveplo,… in delali kemijske eksperimente. Brez vednosti staršev, se razume. Pogledam čez ograjo, ki ločuje otroška igrišča, stisnjena med bloke in mirno zeleno reko. “Krka pa teče naprej“, kakor se je nekoč izrazil pisatelj Jože Dular. Tako kot je bilo, mirno in spokojno. Ničkolikokrat smo stali ob njenem bregu, do zob oboroženi s kamenjem in pripravljeni na reševalno akcijo. Tako smo iz vode rešili nešteto žog, ki bi - vsaj tako smo mislili takrat - končale nekje v Črnem morju, v resnici pa ne bi prišle dlje kot do Otočca, ki pa je bil takrat za nas še v drugi galaksiji. Tudi kopali smo se v tej naši Krki, prav tam pod bloki.
Moje popotovanje po spominih se ustavi na košarkaškem igrišču. Če bi moral našteti imena štirih staršev, bi se poleg dragih Irene in Darka, spomnil še gospoda Koša in gospe Žoge, ki sta dramatično zaznamovala moje bivanje na (takrat še) Cesti herojev 30, 8000 Novo mesto. S košarko sem živel in dihal. Nikoli nisem mogel najprej narediti domače naloge. Najprej ure in ure (avto)treninga, tako samo lastno za zabavo in užitek, nikoli profesionalno, čeprav sem takrat dobival lepe ponudbe. Otroci ulice še danes bojda govorijo o nekom, ki je bil hiter kot blisk, borben kot lev, zadeval in letal je kakor legendarni M. Jordan (št. 23) ter zabijal kot pred temi bloki prej in kasneje nikoli nihče. Se moram še posebej predstavit? 
Sedem na klop ob igrišču. Nov asfalt, novi koši, igrišče je razširjeno, nove klopi, drevesa (ne moreš verjeti) so zrasla,…. Vse je drugačno, spremenjeno, tuje. To je bila čudovita zgodba, a je končana. Veliko sem dobil in zdaj to nosim s seboj. In upam, da se bom vedno s takšnim veseljem in lepimi spomini vračal. A kakor sem sam pri sebi začutil, kje je velik del mojih korenin, tako sem v istem trenutku začutil, kakor da sem se sam pri sebi od vsega tega potiho poslovil. Brez težav, spokojno, umirjeno in presenetljivo lahko. Čisti računi, dobri prijatelji. Brez slabe vesti in mirnega srca sem simbolično (pri svojih skoraj 30 letih 
) prepustil prostor enim drugim otrokom, enim drugim Kobeyem Bryantom, Dwightom Howardom in drugim, ki si šele morajo izborit svoje ime in spoštovanje na tej “moji gmajni”. Takšnega se pravzaprav ne poznam. Morda je tudi to znak, da na nekatere stvari gledam drugače, da gledam naprej in na jutri. Veliko sem pustil, ogromno dobil od te moje ulice, ki jo hočem-nočem nosim s seboj, vsakič ko potujem in spoznavam neštete kraje tega planeta. Zgodba gre naprej.
Zdi sem mi, da zdaj bolje vem, kdo so Neki novi klinci o katerih pripoveduje Đorđe Balašević.
…
A ja, ja se kockam sa prevarantom životom,
iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca.
I stariji mi kažu:”Sad si u pravom dobu!”
A u ulici Jovana Cvijića rastu druga deca.
Neki novi klinci…
p.s.
Pa še to. Srce je igralo, ko sem se sprehajal po košarkarskem igrišču. Spominjal sem se najbolj napetih dvobojev, odločilnih košev, najlepših potez, prijateljev… Kako rad bi v spomin na tiste čase še enkrat prijel žogo in jo suvereno spravil skozi obroč! Stopim do dveh fantov starih največ kakšnih 1o let, ki sta sedela na sosednji klopi. Vljudno pozdravim in povprašam, če mi lahko za nekaj minut posodi žogo, da bom nekajkrat vrgel na koš, samo nekaj metrov stran od njiju. Ne da bi me pogledal v oči, mi je mlajši fant kot na pamet naučen izstrelil, da ne more, ker mu mama ne pusti dajati žoge drugim, razen prijateljem! Ostal sem brez besed. “Pozdravi mamo,” sem še izdavil in ni mi preostalo drugega, kot da se poberem pred svoj blok. Kje so tisti časi, ko smo se mlajši umaknili z igrišča, ko so prišli starejši?
