Danes mineva 15 let od smrti največjega. Zadnjega športika, ki je namesto zaradi denarja tekal zaradi športnih izzivov. O njegovi košarkarski in ljudski velikosti se je govorilo še ko je bil živ, dandanes pa je videti, da so vsaj delčki mita o največjem ostali povsod. Da je bil neponovljiv dokazuje tudi to, da ga veličajo tudi tisti, ki niso ga niso imeli priložnosti videti na delu. Tudi sam sem šele dobro začenjal spremljati žoganje, vendar je bilo nekaj tekem dovolj, da se je s svojo strastjo do žoge zasidral med tiste, ki jih spoštujem in cenim. Poleg številk, ki govorijo o njegovi vrhunskosti pod obroči, dejstva, da se dvorana v Zagrebu imenuje po njem, da dres s številko 3 visi pod stropom dvorane v New Jerseyu in da mu je G. Ivanišević posvetil Wimbledonsko zmago, povedo tudi, da je bil velik človek. Zame NAJVEČJI! Tisti, ki je pokazal življensko pot, ki ji poskušam slediti.
Život leti, kapetane.
R.I.P.
Od 6:22 naprej... smrk smrk.
1 komentar:
Ma Luki pišeš take članke da mi grejo kr kocine pokonc. Lepo si to napisu in se strinjam s teboj-res je bil legenda.
Objavite komentar