Zarečeni kruh je mati modrosti

Hja, pa se je zgodilo. Nekaj, kar sem bil prepričan, da se ne bo. Ampak, jebatga, ko je treba je treba...
Zadnje čase pijem ogromno vode. Baje je zdravo. Obstaja pa tudi neko pravilo probiotike, ki pravi, da kar gre not, mora tudi ven. Vse lepo in prav, če si nekje, kjer obstaja dostojen prostor, da izločke spraviš ven. Če pa tega ni, pride to situacije, ki sem jo danes doživel. V centru Žabarije nisem imel časa, da bi skočil do službe, kjer tovrstni dostojni prostor obstaja. Kajčmo. Da bi bolečine v spodnjem delu trebuha popustile, sem moral na javni vece. Z mešanimi občutki sem stopical po stopnicah navzdol in čakal, kdaj bom pohodil kakega brezdomca. Kmalu me je zmotil vonj po nečem precej nagravžnem, mogoče po kakem živem bitju, ki je umrlo kak teden nazaj. Seveda nisem pričakoval vonja po rožicah, upal sem le, da bom lahko dihal. En mau sem se zmotu. Potem pridem do strašne dileme. Kdaj se ta strašna storitev zaračuna? Prej al pol? Z manjšo nejevoljo pristopim do okenca. Vprašam. Stric pravi da se plača pol in mi zaželi veselo scanje. Ou rajt. Najdem najmanj umazan pisoar in zelo hitro opravim. Jebat ga, če me kdo opazuje, sem precej nemiren. Posebej če je moški, ki delo opravlja na precej nezavidnem mestu. Najbrž ni dobre volje. Nenehen pogled na pisoarje in iztrebljajoči se folk res ni nekaj, kar bi si želel med delovnim časom. Bljak.
Ampak, mi je ratalo, olajšanje je bilo popolno. Čeprav... Zarečenega kruha se res največ poje. (jst pa že ne bom plačal, da bom scal - jok brate!)
Aja... mala potreba stane 0,17 €. Za sranje nisem vprašal.