Mamma mia

Včeraj sva s Katko po doooolgem času spet obiskala hram predvajanja holivudskih filmov pri nas. Spet nama je, po nekem čudnem naklučju se to skoraj vedno zgodi, ratalo najti napačen dan za ogled filma, saj je v torek karta en mejčken cenejša in takrat folk navali ko svinja v jagode. Nekako tako, kot stare mamce v Tuš, ko ima 5 % znižanje na zelenjavo. Sploh ni važno, da glava zelja namesto 2 €, stane 1,9 €. Za 5 % se splača rint med policami in zapravit celo dopoldne. Whatever...

Mamma mia. Odličen film je bil. In s tem mislim, da je bil odličen. Perfekten. Zgodba je popolnoma enostavna in kar se mene tiče čist nepomembna. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejal v kinu. Abbina glasba je fenomenalno vkomponirana v dogajanje, v filmu je vse polno situacijske komedije, tiste najbolj pristne, na prvo žogo. Film sam po sebi je najbrž poln brezveznih napak, ki jih iščejo samooklicani kvalitetni filmski kritiki, najbrž tudi ne bo všeč tistim, ki bi radi od filma dobili neko strašno zgodbo o kateri bi lahko razmišljali ob čajčku. Tega ni. Film ponuja zgolj super dveurno zabavo, polno muzike in smešnih situacij, ki se dogajajo skozi cel film. In nič drugega, kar je naravnost odlično. Pejte ga gledat. Smeh do solz je zagotovljen.