Perutninarske zdrahe ali zakaj ne bom videl Benetk

Odkar pomnim, se bojim vsega pernatega, posebej, če se premika. Ne počutim se dobro v družbi kokoši in golobov, bojim se gosk in puranov. V spominu nimam nobenega dogodka, ki mi je pognal ta strah v kosti, enostavno se bojim, pa konec. Edino enkrat sem bežal pred goskami (nikoli si ne bi mislil, da so tako vztrajne in da mislijo, da imajo več kondicije od mene - baaah), ampak takrat, ko sem tekel kolikor so me nesle noge, sem se teh grdih živali že bal.

In kaj se je zgodilo danes? Navsezgodaj? Ko sem stopical tistih par metrov od postaje za trolo do službe, je neka stara vešča iz okna sosednjega bloka hranila golobe. Ne vem zakaj za hudiča to dela pred sedmo zjutraj. Lahko bi gledala Dobro jutro, zihr so predstavljali kako heklarsko društvo iz Izlak ali pa delili nasvete za sajenje gomoljk. Bolj koristno bi bilo to, kot pa da straši uboge in poštene državljane s hranjenjem letečih podgan. Danes so imeli golobi rojstni dan. To vem zato, ker stara Genovefa ni metala kruha, ampak smokije. In valda so grdobe pernate navalile kot prasci. V trenutku sem imel polno rit straha, običajno vsakodnevno pot, pa sem povečal za en orenk krog. Ves čas sem seveda z enim prestrašenim očesom gledal v smer, kjer so se nagravži basali s Genovefinimi dobrotami, da bi hitro lahko opazil, če bi kateri izmed njih mislil, da mi je do njegove družbe. Na srečo je bila malica bolj interesantna.

Jah, Benetke bodo prej pod vodo, preden se bom jaz opogumil in šel tja. Sej na slikah so kr lepe. :)
Dobro, da jih je moja draga že videla, da je ne rabim peljat tja. Za romantičen izlet si bova izbrala kako manj pernato destinacijo. Čiv čiv.