V soboto sem bil res tako zelo zelo navdušen nad svojim šestim čutom in še bolj nad kleščami, da sem v včerajšnem postu pozabil omenit, da sem na omenjeni štajerski veselici, videl najbolj kul tombolo ever.
Mamca je hodila z ogromnim papirjem, na katerem je bilo 200 polj, med ljudmi, in za 5 evrov ponujala stavo na katerokoli (takrat še prosto) polje. Stanči, en fejst stric, ki je sedel za našo mizo, je recimo stavil na polje F8. Ob neki uri, ne spomnim se kateri, so s stavami prekinili. Takrat se je začel najbolj kul del vsega tega.
Na bližnjem travniku so narisali podobna polja tistim na papirju in tja spustili kravo. In potem so čakali. In čakali. In čakali. Zmagovalno polje je bilo tisto, kjer se je kravica podelala. Usrala, po domače. Ne vem, če je Stanči kaj dobil. Mu privoščim, k je res fajn dec.
Aja, nagrada za zmagovalca je bila precej kul. Tisti srečnež, ki je imel posrano polje zapisano na svojem listku, je dobil pol vplačil, kar pomeni, da je v primeru, da so bila vsa polja izpolnjena, dobil 500 €. Ostala polovica, oziroma cel dobitek v primeru, da krava ni srala, je ostal gasilskemu društvu. Skor stavim, da so revo stradali vsaj en teden.
torek, 14. julij 2009
torek, 5. maj 2009
The Kelly Family
Seveda se jih spomnite. Tako kot to danes počne prašičja gripa, so nekaj let nazaj prav ti neurejeni in pojoči dolgolasci in dolgolaske, polnili TV spored in časopisne članke. Vsi se tudi spomnimo Stojana Auerja, oblečenega v neki vijolični obleki, ko se je v mikrofon, ki ga je držal v njemu značilni pozi, zadrl:"Dame in gospodje, samo za vas v Sloveniji - THE KELLY FAMILY". In potem smo peli: Samtajms, aj uiš aj wr en ejnđel, samtajms, aj uiš aj wr hir...
Tole na zgornji naslovnici je Paddy. Eden izmed tistih Kellyev, o katerem so najstnice največkrat sanjale. Samo po sebi se poraja vprašanje kje je danes? Hja, najbrž pred kakšnim cerkvenim oltarjem žvrgoli farške napeve. Ja ja, lejdis end đentelman, Paddy je danes sveti oče.
Ker mi raziskovalna žilica ni dala miru, sem pobrskal, kaj je bortovalo temu, da si je namesto podivjanih najstnic, za svoje občinstvo izbral pobožne stare mamce. Naveličan slave se je v pogovoru s samim seboj odločil, da bo temu naredil konec. Izbral si je najvišjo stavbo v bližini in se brez padala nameraval vreči dol. Takrat je zaslišal glas, ki ga je prepričal, da bo bolje, če do asfalta pride po stopnicah. In res. Paddy je izbral težjo pot. Kasneje je študiral Sveto pismo, Koran in še nekaj vzhodnoverskih bukev, da bi se na koncu odločil, da bo v duhovniškem poklicu našel svoj notranji mir in samega sebe. In to je to. Kul zgodba, ane?
Me prav zanima, v katerem samostanu se skrivajo Bekstritboysi...
Tole na zgornji naslovnici je Paddy. Eden izmed tistih Kellyev, o katerem so najstnice največkrat sanjale. Samo po sebi se poraja vprašanje kje je danes? Hja, najbrž pred kakšnim cerkvenim oltarjem žvrgoli farške napeve. Ja ja, lejdis end đentelman, Paddy je danes sveti oče.
Ker mi raziskovalna žilica ni dala miru, sem pobrskal, kaj je bortovalo temu, da si je namesto podivjanih najstnic, za svoje občinstvo izbral pobožne stare mamce. Naveličan slave se je v pogovoru s samim seboj odločil, da bo temu naredil konec. Izbral si je najvišjo stavbo v bližini in se brez padala nameraval vreči dol. Takrat je zaslišal glas, ki ga je prepričal, da bo bolje, če do asfalta pride po stopnicah. In res. Paddy je izbral težjo pot. Kasneje je študiral Sveto pismo, Koran in še nekaj vzhodnoverskih bukev, da bi se na koncu odločil, da bo v duhovniškem poklicu našel svoj notranji mir in samega sebe. In to je to. Kul zgodba, ane?
Me prav zanima, v katerem samostanu se skrivajo Bekstritboysi...
torek, 7. april 2009
Pod gradom
Nekje na poti med Moravčami in Celovcem naju je ujela lakota. Oba sva že naveličana fensi šmensi ljubljanskih restavracij, kjer je poimenovanje zrezka iz mrtve živalce v omaki postalo tako, da ga živ bog ne razume. Puran z žefranovim krompirčkom v rukolini omaki se je včasih imenoval zrezek pa krompir, porkaduš. Jebena finoča. Čist nenavajen sem tudi na to, da te v tovrstnih restavracijah preveč fino obrajtajo. Res mi ni udobno, če me natakar - sovrstnik mojih staršev, vika.
Tako sva se strinjala, da na poti najdeva najbolj zakotno gostilno v najbolj zakotnem delu najbolj zakotnega mesta, kjer se ne bova rabila pretvarjat za nekej kar nisva. In res. Tržič. Konec Tržiča. Naprej so samo še hribi. In grad. Pod gradom pa restavracija z kdobisimislu imenom. Pod gradom se ji reče.
Prvo sekundo po prihodu sem vedel, da je to to, kar sva iskala. Na radiu je svirkal Boštjan Konečnik, za edino polno mizo pa so sedeli lokalni pametnjakoviči, ki so ravno premlevali nek fuzbalski dogodek. Mize so bile opremljene z najbolj socialističnimi prti, na katerih so se bohotili nekaj let stari fleki. Meni ni bil oblečen v nobeno usnje ali kak drug fin material, ampak je bil tak kot mora bit. Ni važno iz kakega materiala, važno da služi namenu. Navdušile so me tudi čipke, ki so krasile ograjice med mizami. Na prvi pogled skoraj popolno. Potem pride ona. Kelnarca. Mamca v petdesetih z nasmeškom na obrazu. In potem dve stvari, ki sta potrdili, da sem odkril svojo najljubšo restavracijo. Najino naročilo si je napisala v tist klasičen gostilniški blokec okoli pasu pa je nosila predpasnik. Fertaf. Pa je lahko še kaj lepšega?
In potem čist navdušena dobiva hrano in sva še bolj navdušena. Katja, ki ima, mimogrede, precej izbirčne brbončice, je pico označila za najboljšo kdajkoli, tudi sam pa sem bil navdušen nad svojo solato. Mamca s predpasnikom (sumim, da je poleg natakarice tudi kuharica) je not zapakirala zelje in fižol. Sej ne da sem ljubitelj, ampak halo, kje še doživiš kej takega? V ljubljanskih solatah so notri vsaj dve stvari, za katere ne vem imena. Ta solata je bila pa Solata. Z velikim s-jem.
Tako sva s polnima želodcema nadaljevala poti in se smejala sreči, ki sva jo imela. Za pol manj denarja sva se za pol bolj najedla. In ne le to. Tudi vedla sva kaj jeva. Pa rukole in inčunov in še kakšne stvari, ki ne vem kaj je, ni bilo zraven. Pod grad se definitivno še vrneva. Na pico in solato, natürlich.
Tako sva se strinjala, da na poti najdeva najbolj zakotno gostilno v najbolj zakotnem delu najbolj zakotnega mesta, kjer se ne bova rabila pretvarjat za nekej kar nisva. In res. Tržič. Konec Tržiča. Naprej so samo še hribi. In grad. Pod gradom pa restavracija z kdobisimislu imenom. Pod gradom se ji reče.
Prvo sekundo po prihodu sem vedel, da je to to, kar sva iskala. Na radiu je svirkal Boštjan Konečnik, za edino polno mizo pa so sedeli lokalni pametnjakoviči, ki so ravno premlevali nek fuzbalski dogodek. Mize so bile opremljene z najbolj socialističnimi prti, na katerih so se bohotili nekaj let stari fleki. Meni ni bil oblečen v nobeno usnje ali kak drug fin material, ampak je bil tak kot mora bit. Ni važno iz kakega materiala, važno da služi namenu. Navdušile so me tudi čipke, ki so krasile ograjice med mizami. Na prvi pogled skoraj popolno. Potem pride ona. Kelnarca. Mamca v petdesetih z nasmeškom na obrazu. In potem dve stvari, ki sta potrdili, da sem odkril svojo najljubšo restavracijo. Najino naročilo si je napisala v tist klasičen gostilniški blokec okoli pasu pa je nosila predpasnik. Fertaf. Pa je lahko še kaj lepšega?
In potem čist navdušena dobiva hrano in sva še bolj navdušena. Katja, ki ima, mimogrede, precej izbirčne brbončice, je pico označila za najboljšo kdajkoli, tudi sam pa sem bil navdušen nad svojo solato. Mamca s predpasnikom (sumim, da je poleg natakarice tudi kuharica) je not zapakirala zelje in fižol. Sej ne da sem ljubitelj, ampak halo, kje še doživiš kej takega? V ljubljanskih solatah so notri vsaj dve stvari, za katere ne vem imena. Ta solata je bila pa Solata. Z velikim s-jem.
Tako sva s polnima želodcema nadaljevala poti in se smejala sreči, ki sva jo imela. Za pol manj denarja sva se za pol bolj najedla. In ne le to. Tudi vedla sva kaj jeva. Pa rukole in inčunov in še kakšne stvari, ki ne vem kaj je, ni bilo zraven. Pod grad se definitivno še vrneva. Na pico in solato, natürlich.
nedelja, 29. marec 2009
Peter
Peter Kužnik 19. 5. 1983 - 28. 3. 2009
Spoznala sva se v osnovnošolskih letih, ko je moj razred priredil piknik v bližini njegovega doma. Tisti dan smo skupaj brcali žogo, on pa je že takrat izstopal. Pa ne po nogometnem znanju. Bil je tisti, ki je prebil led, da smo se sploh spoznali z "domačini". Prijazen, nasmejan, zgovoren.
Nekaj mesecev kasneje sva skupaj sedla v gimnazijske klopi. Skupaj s sošolci smo preživeli ogromno trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Čeprav po znanju in pridnosti nismo nikoli izstopali, smo postali pravi prijatelji. Mogoče tudi po njegovi zaslugi.
Vedno je bil dobre volje. Vedno poln načrtov, vedno za žur, vedno za hece, vedno za kaj ušpičit. In vedno je imel super izgovor, zakaj ga ne bo na telovadbo. Bil je odličen tekač na dolge proge. Hiter, prekleto hiter. Večkratni državni prvak, rekorder, napol Kenijec. In verjamem, da se mu ni dalo ganjat žoge z nami amaterji.
Bil je brez dlake na jeziku. Resnico si iz njegovih ust izvedel direktno, brez olepšav. Bil je avtor neštetega števila sarkastičnih izjav ter situacij, ki jih ne bom nikoli pozabil.
Zadnja leta sva delila usodo večine "študentov". Izgubila sva precej stikov, kljub temu, pa je bilo vsako naključno srečanje polno iskrenih nasmehov in načrtov za prihodnost. Kako tako ne gre več, da se je treba vzet v roke in redno videvat ali vsaj slišat.
In potem se je zgodilo. Nekaj, kar je privedlo do tega, da moram pisati v pretekliku. Nekaj kar vsi čutimo, da se bo, vendar nihče ne govori o tem.
Ko sem slišal za nesrečo, sva se s Katjo ravno vračala iz Ljubljane. Oblil me je srh, kot da bi vedel, da je nekaj narobe. Nekaj minut kasneje, v ovinkih pred Žužemberkom, sem se, ob pogledu na znak ob cesti - Vrhovo, bogsigavedi zakaj, spomnil najinega zadnjega pogovora, ko je zmagoslavno povedal, da ne vem njegove hišne številke. Vedno ga je zanimalo, kako si zapomnim vse telefonske številke, njegove hišne pa ne. Vrhovo 6a. Tisti a sem vedno pozabil.
Zvečer sem med komentarji na neki spletni strani zasledil njegovo ime. Ni mogoče! Groza. Dojemanje, da nekoga več ni. Vlažne oči. Žalost. Cmok v grlu.
Zakaj, za vraga, vedno nekdo pripelje nasproti?
Proklet adrenalin, proklete ceste, prokleti motorji :(
Počivaj v miru, prijatelj. Pogrešali te bomo!
sreda, 18. marec 2009
petek, 13. marec 2009
Obisk bara Trenutek
Na koncu naše ulice se nahaja bar s simpatičnim imenom in zloglasnim slovesom. To je bar, kjer so svoj prostor pod soncem našli tisti, ki namesto kosmičev in kave za zajtrk zaužijejo tri takratke in dva Laška. Velikokrat smo se pogovarjali, sicer bolj v šali kot zares, da bi šli tja kdaj na kako pijačko.Vedno znova smo se ustrašili verjetno resnične domneve prijatelja Branka, ki je dejal, da ko enkrat prideš not, te ni več ven.
Hudič v sili tudi muhe žre, in danes je tako naneslo, da sem prebil led in stopil za šank. Parkomat ne mara kovancev za dva evra, tako da sem bil prisiljen prosit, verjetno najbolj slabovoljno kelnarco na svetu, če lahko dobim dva po en euro. Četudi sta polita z vinom. Kaj pa parkomat ve, kaj je vino?
Ura je bila 9. Družbo mi je delalo, tako na uč, 12 ljudi, od tega so bili štirje trezni, dva sta imela nafrišno zalimano čelo. Je bila precej pestra noč, domnevam. Vonj lokala spominja na kakšno zanemarjeno vinsko klet. Muzike se ni slišalo, saj so se fantje, ki so sedeli skupaj za šankom, pogovarjali tako na glas, kot da se derejo iz hriba na hrib. So pa precej za žur tile rdečeličneži z zadahom soda. V nekem trenutku me je natakarica opozorila, naj zaprem vrata, nakar je eden iz kluba 2+ promila odvrnil, da on pa že nima brata. Hlapi so mi en mejčkeno že udarili v glavo, zato sem se z urnim korakom napotil proti izhodu.
Hja, precej dobra izkušnja je za mano. Od sedaj naprej ne bom več, tudi v šali ne, predlagal srečanja na koncu ulice. In še nekaj. Brankec... Uspelo mi je. Prišel sem ven. Živ in zdrav. Sicer rahlo omotičen, vendar z dvema nepolitima kovancema za en euro.
Hudič v sili tudi muhe žre, in danes je tako naneslo, da sem prebil led in stopil za šank. Parkomat ne mara kovancev za dva evra, tako da sem bil prisiljen prosit, verjetno najbolj slabovoljno kelnarco na svetu, če lahko dobim dva po en euro. Četudi sta polita z vinom. Kaj pa parkomat ve, kaj je vino?
Ura je bila 9. Družbo mi je delalo, tako na uč, 12 ljudi, od tega so bili štirje trezni, dva sta imela nafrišno zalimano čelo. Je bila precej pestra noč, domnevam. Vonj lokala spominja na kakšno zanemarjeno vinsko klet. Muzike se ni slišalo, saj so se fantje, ki so sedeli skupaj za šankom, pogovarjali tako na glas, kot da se derejo iz hriba na hrib. So pa precej za žur tile rdečeličneži z zadahom soda. V nekem trenutku me je natakarica opozorila, naj zaprem vrata, nakar je eden iz kluba 2+ promila odvrnil, da on pa že nima brata. Hlapi so mi en mejčkeno že udarili v glavo, zato sem se z urnim korakom napotil proti izhodu.
Hja, precej dobra izkušnja je za mano. Od sedaj naprej ne bom več, tudi v šali ne, predlagal srečanja na koncu ulice. In še nekaj. Brankec... Uspelo mi je. Prišel sem ven. Živ in zdrav. Sicer rahlo omotičen, vendar z dvema nepolitima kovancema za en euro.
četrtek, 12. marec 2009
Današnja pomaranča
Na videz je bila super. Lepa, zdrave barve, pravilno zaobljena. Že pri prvem manevru (beri: rinjenju nohta v lupino) sem skoraj obupal. Pol nohta sem si skoraj odtrgal, da mi je uspelo. Jupii.
In potem je bila vsa suha. Kot bi jedel stiropor. In ne le to. Tudi sočna ni bila.
Fuj te bodi.
In potem je bila vsa suha. Kot bi jedel stiropor. In ne le to. Tudi sočna ni bila.
Fuj te bodi.
Naročite se na:
Objave (Atom)
