sreda, 30. julij 2008
Nagravžen folk
Priznam, zelo nevesten sem, kar se tiče umivanja sadja pred zaužitvijo. Nekako se mi ne zdi narobe, če jabolko fejst obrišem ob majico, namesto da bi ga šel oprat. Pa tud kako grozdno jagodo sem že pojedu, brez da bi jo opral. Najbrž se je na ta račun v mojem telesu tvorilo precej protiteles za razne bakterije, pa tud kaka driska ali šraufanje po trebuhu sta me matrala zaradi tega. Kajčmo.
Ampak, od danes naprej, obljubim, da bom sadje pral šestkrat in ga vsakič orenk podrgnu, da bom res vedu, da je čisto. Zakaj taka strašna odločitev?
V Mercatorju sva s Katko navsezgodaj kupovala zajtrk. Družbo ob polici s sadjem nama je delala na uč precej zajebana baba. Taka ogromna, k bi me z eno roko lahko dvignila pod strop najboljšega soseda. Sem jo pustu pri miru, kajčem drezat. In kaj je pol naredu ta nagravž nagravžni babji? Z nabolj nagravžnim kašljem na svetu je poprašila vse gajbice sadja. Roke pred usta najbrž ni dala zato, ker bi bila vsa mokra. Bljak. RES nagravžno. Dobro, da sva mela svoje banane že v rokah. Z želodcem v grlu, pripravljenem da vsak čas eksplodira, sva se odpravila na blagajno. Vmes sem se zaklel sam pri sebi, da če bom že jedu sadje, ga bom pral, pral, pral in še enkrat pral. Folk, dejte prat jabolka, nikoli ne veste, kater nagravž se je pred vami sprehajal mimo njih in koliko nevidnih človeških izločkov se nahaja na, na uč, čudovitem sadežu.
četrtek, 24. julij 2008
torek, 22. julij 2008
Naslova se ne morem spomnit
Že dolgo nisem pizdil, zadnje čase sem pa precej razdražljiv in me pa malenkosti spravljajo v slabo voljo.
1. Ljubljanski kolesarji. Fakof, ej. Če majo troblo na svojih biciklih mislijo, da lahko pičijo 50 na uro med v miru sprehajajočem se folku. Drin drin in pričakujejo, da se bodo vsi umaknil. Da ne bi. Malo bolj počasi se fijakajte pa bo vse mnogo lepše. Ljudje ne bodo prestrašeno gledali, kdaj jih bo kak živčni biciklist podrl po tleh, vi pa tud ne boste nič zamudili. Tejk it izi.
2. Vreme. Odlična tema za pogovore, če se nimaš o čem pogovarjat. In, kako si? -Dobr, pa ti? -Ej, zadnje čase kar kul. -Je pa vroče danes, ne? -Ja, svinjsko. -Trontelj je reku, da bo popoldne padalo... Veste o čem govorim, ne?
No, na jetra mi gre vreme. Na jetra mi grejo nevihte in neurja. Pa tud dežja samega po sebi ne maram. Poletje je. Vsaj koledarsko. Oblaki, spiz...te na južno polloblo. Zalivejte kumare in odkrivajte strehe po Avstraliji in Južni Afriki, nas pa pustite pri miru.
3. Naši košarkarji. Materbuh, občutek mam, da če bi na turnirju igrale tri reprezentance, bi bili naši četrti. Jst ne vem no. Sposobni so premagat orenk dobre ekipe, znajo pa zgubit proti Vatikanu. Je to tisto, čemur rečemo čar športa? Če si večni luzer, potem zagotovo ni.
4. Teleray. Svojo Nokio s popravljenim zvočnikom čakam že 15. dan. Še ene dva dni bom strpen, pol pa pridem tja z dvema Bosancema k skupej merita 4 metre pa pol in sta težka 300 kil.
5. Jst. Tečen sem zadnje dni. Utrujen. Nenaspan. V mislih imam morje, na poti do tja pa me ovirajo še trije ogromni projekti. Ampak se ne dam! Večnega optimista v meni ne zlomi prav nič.
Čez kak mesec bo življenje kot v pravljici. Ne bom gledal živčnih kolesarjev, sijalo bo sonce, neuspeh košarkarjev bo pozabljen, nokia bo v žepu, sam pa ne bom več tečen. Namakal bom rit v morju in se mi bo je... za cel svet!
Kako ste pa vi kej te dni? :)
1. Ljubljanski kolesarji. Fakof, ej. Če majo troblo na svojih biciklih mislijo, da lahko pičijo 50 na uro med v miru sprehajajočem se folku. Drin drin in pričakujejo, da se bodo vsi umaknil. Da ne bi. Malo bolj počasi se fijakajte pa bo vse mnogo lepše. Ljudje ne bodo prestrašeno gledali, kdaj jih bo kak živčni biciklist podrl po tleh, vi pa tud ne boste nič zamudili. Tejk it izi.
2. Vreme. Odlična tema za pogovore, če se nimaš o čem pogovarjat. In, kako si? -Dobr, pa ti? -Ej, zadnje čase kar kul. -Je pa vroče danes, ne? -Ja, svinjsko. -Trontelj je reku, da bo popoldne padalo... Veste o čem govorim, ne?
No, na jetra mi gre vreme. Na jetra mi grejo nevihte in neurja. Pa tud dežja samega po sebi ne maram. Poletje je. Vsaj koledarsko. Oblaki, spiz...te na južno polloblo. Zalivejte kumare in odkrivajte strehe po Avstraliji in Južni Afriki, nas pa pustite pri miru.
3. Naši košarkarji. Materbuh, občutek mam, da če bi na turnirju igrale tri reprezentance, bi bili naši četrti. Jst ne vem no. Sposobni so premagat orenk dobre ekipe, znajo pa zgubit proti Vatikanu. Je to tisto, čemur rečemo čar športa? Če si večni luzer, potem zagotovo ni.
4. Teleray. Svojo Nokio s popravljenim zvočnikom čakam že 15. dan. Še ene dva dni bom strpen, pol pa pridem tja z dvema Bosancema k skupej merita 4 metre pa pol in sta težka 300 kil.
5. Jst. Tečen sem zadnje dni. Utrujen. Nenaspan. V mislih imam morje, na poti do tja pa me ovirajo še trije ogromni projekti. Ampak se ne dam! Večnega optimista v meni ne zlomi prav nič.
Čez kak mesec bo življenje kot v pravljici. Ne bom gledal živčnih kolesarjev, sijalo bo sonce, neuspeh košarkarjev bo pozabljen, nokia bo v žepu, sam pa ne bom več tečen. Namakal bom rit v morju in se mi bo je... za cel svet!
Kako ste pa vi kej te dni? :)
sobota, 12. julij 2008
Pivo in cvetje v dveh slikah
V četrtek smo bili v Laškem. Kačika, Majčika in Malimilčika. Na plakatu je pisalo, da poje Đibo in kjer je on, tam smo mi. Hop v avto in gasa!
Đibo je bil spet super, ampak ne bom pisal o njem. Njega se samo posluša.
Prišel sem do dveh ugotovitev. Prva je ta, da obstaja v Sloveniji nekdo, čigar glasba mi je res všeč, druga pa ta, da obstaja v Sloveniji tudi nekdo tak, katerega glasbe se bojim. Začnimo s slednjim.
Ste slišali za trio Eroika? Itak, da ste. Trije isto oblečeni deci, ki se ob petju nagravžno pačijo, delajo glasbo ob kateri se neprijetno počutim. Njihova interpretacija po mojem scenariju paše v zaključno špico kakega trilerja z nadnaravno tematiko in ogromno žrtvami. Se pravi neki zlobni angeli, ki postrelijo pol človeštva. Fantje so bojda razprodani. Sam se jih bom izogibal.
Ekstrem na pozitivni strani je Neisha. Carica sto na uro. Preprosta, nič važna, naravna, simpatična. Njena glasba ima besedila daljša od dveh vrstic, povedo pa več kot pet albumov Saše Lendero skupaj. Tudi svojo najnovejšo popotnico v življenju, sem našel v besedilu njene pesmi. "Brez veze vse je, razen sreče v nas!" Se podpišem pod tole.
Še nekej... Zelo lepo bi bilo, če bi tudi v Novem mestu imeli kakšno podobno prireditev tej v Laškem. Namesto Pivo in cvetje, bi se lahko imenovala Clio & tablete. Clioti majo rok trajanja podoben odprtemu pivu, tablete pa zato, ker bi Krka pač dala nekej denarja zraven. K ne bi blo super? Če bi se še organizatorji tako potrudili kot se v Laškem, bi podgurci pa sploh užival.
Kaj mislite?
Đibo je bil spet super, ampak ne bom pisal o njem. Njega se samo posluša.
Prišel sem do dveh ugotovitev. Prva je ta, da obstaja v Sloveniji nekdo, čigar glasba mi je res všeč, druga pa ta, da obstaja v Sloveniji tudi nekdo tak, katerega glasbe se bojim. Začnimo s slednjim.
Ste slišali za trio Eroika? Itak, da ste. Trije isto oblečeni deci, ki se ob petju nagravžno pačijo, delajo glasbo ob kateri se neprijetno počutim. Njihova interpretacija po mojem scenariju paše v zaključno špico kakega trilerja z nadnaravno tematiko in ogromno žrtvami. Se pravi neki zlobni angeli, ki postrelijo pol človeštva. Fantje so bojda razprodani. Sam se jih bom izogibal.
Ekstrem na pozitivni strani je Neisha. Carica sto na uro. Preprosta, nič važna, naravna, simpatična. Njena glasba ima besedila daljša od dveh vrstic, povedo pa več kot pet albumov Saše Lendero skupaj. Tudi svojo najnovejšo popotnico v življenju, sem našel v besedilu njene pesmi. "Brez veze vse je, razen sreče v nas!" Se podpišem pod tole.
Še nekej... Zelo lepo bi bilo, če bi tudi v Novem mestu imeli kakšno podobno prireditev tej v Laškem. Namesto Pivo in cvetje, bi se lahko imenovala Clio & tablete. Clioti majo rok trajanja podoben odprtemu pivu, tablete pa zato, ker bi Krka pač dala nekej denarja zraven. K ne bi blo super? Če bi se še organizatorji tako potrudili kot se v Laškem, bi podgurci pa sploh užival.
Kaj mislite?
sreda, 9. julij 2008
Lakost
Gre Mujo na križarjenje po Nilu. Srečajo krokodila, ki se jim lačen nevarno približuje. Mujo komentira: Nemoj, Lakost, matere ti!
ponedeljek, 7. julij 2008
Game - Set - Match
Ogled Federerjevega popravljanja frizurice in Nadalovega vlečenja gat iz riti - 110 €. Zmaga v Wimbledonu - precej €. Da zaradi tenisa ne predvajajo oddaje o društvu kmečkih žena iz Hajdine - neprecenljivo.
Ste gledali kej televizije včeraj? Mostovi - Hidak so odpadli. Na zdravje je odpadlo. Tudi obljubljenega prenosa teka navkeber iz Dolža ni bilo. Vse je odpadlo. Zakaj? Zaradi matineje na Wimbledonskem teniškem igrišču. Federer in Nadal sta finalni dvoboj začela ob treh popoldne. Takrat sem bil še doma, v rodni grudi. Videl sem celo prva dva seta. Potem sem prišel v Žabarijo. Omenjena dva sta še vedno tekala po zelenici. Potem sem večerjal, si umil zobe. Kaj je blo na teveju? Valda. Bang bang z rumenimi žogicami je še vedno trajal. In se ni končal pred pol enajsto zvečer. Uradno 288 minut. Neuradno skupaj s prekinitvami celo popoldne in večer. Strašno.
Ves ta čas, je bilo na tribunah ob igrišču 15.000 ljudi. Od treh do pol enajstih. Vsak izmed njih je po moji logiki v tem času moral nekej jest in pit, da ne govorim o tistih bolj intimnih bioloških potrebah. Vprašam se, koliko je bilo tistih, ki so imeli rezervirane letalske karte ob sedmih zvečer. Valda, ob treh je tenis, do petih bo fetrik, še en krog do velikega Bena in hop na letalo. Jok brate, odpade. Vmes je dvakrat padal dež. Koliko ljudi je imelo mokre gate? Ne malo. Koliko staršev je imelo ob sebi tečne otroke? Koliko žena je pripravilo večerjo, ki pa je moški niso nikoli pojedli. Jebat ga, do enajstih so se jajca na uč že zdavnej ohladila. Sicer pa ne dvomim, da je večina na tribuni uživala ob do nezavesti trajajočih mojstrovinah doli na zelenici.
Najbolj so, oprostite izrazu, najebali pobiralci žog in linijski sodniki. V položaju, podobnem tistemu, med opravljanjem velike potrebe na veceju na štrbunk, so morali ves ta čas gledati super hitre žogice, in oceniti ali so padle pred črto ali za njo. Delo, razen neumnega delovnega položaja, niti ni preveč stresno. Precej velika pomankljivost pa je ta, da nikoli ne veš, kdaj se tvoj delovni dan zaključi in kdaj te bo v betico zadela žogica s hitrostjo 200 na uro. Aja, da ne pozabim podajanja prešvicanih brisač. Grozna služba, če mene prašate.
Oba udeleženca finala sta danes najbrž precej utrujena. Strašen dvoboj je bil. Končalo se je z zmago Nadala. Federer je zgubil po ne vem koliko dvobojih. Najbrž je zato jokal po koncu. Revež bogi. Verjamem da je grozen občutek, ko si cel dan tekal za žogicami, na koncu pa moraš čestitati tistemu, ki je malenkost bolj tekal za njimi. Vedno se mi je zdelo, da je, kar se čustev tiče, bolje biti poraženec. Na poraze se nekako navadiš, ko pa enkrat zmagaš je pa občutek stokrat boljši. Ne vem, bom moral sodelavce prašat. Kar se tega tiče sta si tenis in namizni fuzbal najbrž precej podobna.
Ste gledali kej televizije včeraj? Mostovi - Hidak so odpadli. Na zdravje je odpadlo. Tudi obljubljenega prenosa teka navkeber iz Dolža ni bilo. Vse je odpadlo. Zakaj? Zaradi matineje na Wimbledonskem teniškem igrišču. Federer in Nadal sta finalni dvoboj začela ob treh popoldne. Takrat sem bil še doma, v rodni grudi. Videl sem celo prva dva seta. Potem sem prišel v Žabarijo. Omenjena dva sta še vedno tekala po zelenici. Potem sem večerjal, si umil zobe. Kaj je blo na teveju? Valda. Bang bang z rumenimi žogicami je še vedno trajal. In se ni končal pred pol enajsto zvečer. Uradno 288 minut. Neuradno skupaj s prekinitvami celo popoldne in večer. Strašno.
Ves ta čas, je bilo na tribunah ob igrišču 15.000 ljudi. Od treh do pol enajstih. Vsak izmed njih je po moji logiki v tem času moral nekej jest in pit, da ne govorim o tistih bolj intimnih bioloških potrebah. Vprašam se, koliko je bilo tistih, ki so imeli rezervirane letalske karte ob sedmih zvečer. Valda, ob treh je tenis, do petih bo fetrik, še en krog do velikega Bena in hop na letalo. Jok brate, odpade. Vmes je dvakrat padal dež. Koliko ljudi je imelo mokre gate? Ne malo. Koliko staršev je imelo ob sebi tečne otroke? Koliko žena je pripravilo večerjo, ki pa je moški niso nikoli pojedli. Jebat ga, do enajstih so se jajca na uč že zdavnej ohladila. Sicer pa ne dvomim, da je večina na tribuni uživala ob do nezavesti trajajočih mojstrovinah doli na zelenici.
Najbolj so, oprostite izrazu, najebali pobiralci žog in linijski sodniki. V položaju, podobnem tistemu, med opravljanjem velike potrebe na veceju na štrbunk, so morali ves ta čas gledati super hitre žogice, in oceniti ali so padle pred črto ali za njo. Delo, razen neumnega delovnega položaja, niti ni preveč stresno. Precej velika pomankljivost pa je ta, da nikoli ne veš, kdaj se tvoj delovni dan zaključi in kdaj te bo v betico zadela žogica s hitrostjo 200 na uro. Aja, da ne pozabim podajanja prešvicanih brisač. Grozna služba, če mene prašate.
Oba udeleženca finala sta danes najbrž precej utrujena. Strašen dvoboj je bil. Končalo se je z zmago Nadala. Federer je zgubil po ne vem koliko dvobojih. Najbrž je zato jokal po koncu. Revež bogi. Verjamem da je grozen občutek, ko si cel dan tekal za žogicami, na koncu pa moraš čestitati tistemu, ki je malenkost bolj tekal za njimi. Vedno se mi je zdelo, da je, kar se čustev tiče, bolje biti poraženec. Na poraze se nekako navadiš, ko pa enkrat zmagaš je pa občutek stokrat boljši. Ne vem, bom moral sodelavce prašat. Kar se tega tiče sta si tenis in namizni fuzbal najbrž precej podobna.
sobota, 5. julij 2008
As među kockama
Tole sem danes našel v naši špajzi. To je shramba - za tiste nepodgurce, ki ne razumete starih domačih izrazov. Slogan je vrhunski. Tako enostaven, pove pa vse. As među kockama. To se samo Bosanci lahko spomnejo. Majkemi.
sreda, 2. julij 2008
Naročite se na:
Objave (Atom)
