Peter Kužnik 19. 5. 1983 - 28. 3. 2009
Spoznala sva se v osnovnošolskih letih, ko je moj razred priredil piknik v bližini njegovega doma. Tisti dan smo skupaj brcali žogo, on pa je že takrat izstopal. Pa ne po nogometnem znanju. Bil je tisti, ki je prebil led, da smo se sploh spoznali z "domačini". Prijazen, nasmejan, zgovoren.
Nekaj mesecev kasneje sva skupaj sedla v gimnazijske klopi. Skupaj s sošolci smo preživeli ogromno trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Čeprav po znanju in pridnosti nismo nikoli izstopali, smo postali pravi prijatelji. Mogoče tudi po njegovi zaslugi.
Vedno je bil dobre volje. Vedno poln načrtov, vedno za žur, vedno za hece, vedno za kaj ušpičit. In vedno je imel super izgovor, zakaj ga ne bo na telovadbo. Bil je odličen tekač na dolge proge. Hiter, prekleto hiter. Večkratni državni prvak, rekorder, napol Kenijec. In verjamem, da se mu ni dalo ganjat žoge z nami amaterji.
Bil je brez dlake na jeziku. Resnico si iz njegovih ust izvedel direktno, brez olepšav. Bil je avtor neštetega števila sarkastičnih izjav ter situacij, ki jih ne bom nikoli pozabil.
Zadnja leta sva delila usodo večine "študentov". Izgubila sva precej stikov, kljub temu, pa je bilo vsako naključno srečanje polno iskrenih nasmehov in načrtov za prihodnost. Kako tako ne gre več, da se je treba vzet v roke in redno videvat ali vsaj slišat.
In potem se je zgodilo. Nekaj, kar je privedlo do tega, da moram pisati v pretekliku. Nekaj kar vsi čutimo, da se bo, vendar nihče ne govori o tem.
Ko sem slišal za nesrečo, sva se s Katjo ravno vračala iz Ljubljane. Oblil me je srh, kot da bi vedel, da je nekaj narobe. Nekaj minut kasneje, v ovinkih pred Žužemberkom, sem se, ob pogledu na znak ob cesti - Vrhovo, bogsigavedi zakaj, spomnil najinega zadnjega pogovora, ko je zmagoslavno povedal, da ne vem njegove hišne številke. Vedno ga je zanimalo, kako si zapomnim vse telefonske številke, njegove hišne pa ne. Vrhovo 6a. Tisti a sem vedno pozabil.
Zvečer sem med komentarji na neki spletni strani zasledil njegovo ime. Ni mogoče! Groza. Dojemanje, da nekoga več ni. Vlažne oči. Žalost. Cmok v grlu.
Zakaj, za vraga, vedno nekdo pripelje nasproti?
Proklet adrenalin, proklete ceste, prokleti motorji :(
Počivaj v miru, prijatelj. Pogrešali te bomo!
2 komentarja:
Lepo si tole napisal Luka, veš tudi mene jezi da se vedno nekdo pripelje nasproti, kot da mora tako bit? :(
Zvedela sem šele zvečer in me je pretreslo, ker je bil super fant, res dobrega srca in prav tako kot tebi se je tudi meni odvrtel naš zaključni piknik v Zijalu, prav spomnim se vsega, kako smo se podili za žogo in kako fino se je vklopil in bil lepo sprejet, pa spomnim se žuranja na morju in še vseh ostalih srečanj. Ja Peter je imel res dobro energijo, človek ki ga ne pozabiš, pa četudi ga srečaš vsake toliko časa...
Maja K.
Zelo lepo napisano...Spomnila sem se kako smo skupaj "gulili" gimazijske klopi, kako smo na faksu drug drugega podpirali in predebatirali vsak opravljen izpit posebej...Res je imel neko posebno energijo, vedno je bil nasmejan, iz vsake, še tako brezupne situacije, je vedno znal povzeti vse naboljše...Nikoli ga ne bom pozabila...Pogrešali ga bomo... Evangelina
Objavite komentar