Peter

Peter Kužnik 19. 5. 1983 - 28. 3. 2009

Spoznala sva se v osnovnošolskih letih, ko je moj razred priredil piknik v bližini njegovega doma. Tisti dan smo skupaj brcali žogo, on pa je že takrat izstopal. Pa ne po nogometnem znanju. Bil je tisti, ki je prebil led, da smo se sploh spoznali z "domačini". Prijazen, nasmejan, zgovoren.

Nekaj mesecev kasneje sva skupaj sedla v gimnazijske klopi. Skupaj s sošolci smo preživeli ogromno trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Čeprav po znanju in pridnosti nismo nikoli izstopali, smo postali pravi prijatelji. Mogoče tudi po njegovi zaslugi.

Vedno je bil dobre volje. Vedno poln načrtov, vedno za žur, vedno za hece, vedno za kaj ušpičit. In vedno je imel super izgovor, zakaj ga ne bo na telovadbo. Bil je odličen tekač na dolge proge. Hiter, prekleto hiter. Večkratni državni prvak, rekorder, napol Kenijec. In verjamem, da se mu ni dalo ganjat žoge z nami amaterji.

Bil je brez dlake na jeziku. Resnico si iz njegovih ust izvedel direktno, brez olepšav. Bil je avtor neštetega števila sarkastičnih izjav ter situacij, ki jih ne bom nikoli pozabil.

Zadnja leta sva delila usodo večine "študentov". Izgubila sva precej stikov, kljub temu, pa je bilo vsako naključno srečanje polno iskrenih nasmehov in načrtov za prihodnost. Kako tako ne gre več, da se je treba vzet v roke in redno videvat ali vsaj slišat.

In potem se je zgodilo. Nekaj, kar je privedlo do tega, da moram pisati v pretekliku. Nekaj kar vsi čutimo, da se bo, vendar nihče ne govori o tem.

Ko sem slišal za nesrečo, sva se s Katjo ravno vračala iz Ljubljane. Oblil me je srh, kot da bi vedel, da je nekaj narobe. Nekaj minut kasneje, v ovinkih pred Žužemberkom, sem se, ob pogledu na znak ob cesti - Vrhovo, bogsigavedi zakaj, spomnil najinega zadnjega pogovora, ko je zmagoslavno povedal, da ne vem njegove hišne številke. Vedno ga je zanimalo, kako si zapomnim vse telefonske številke, njegove hišne pa ne. Vrhovo 6a. Tisti a sem vedno pozabil.

Zvečer sem med komentarji na neki spletni strani zasledil njegovo ime. Ni mogoče! Groza. Dojemanje, da nekoga več ni. Vlažne oči. Žalost. Cmok v grlu.

Zakaj, za vraga, vedno nekdo pripelje nasproti?

Proklet adrenalin, proklete ceste, prokleti motorji :(

Počivaj v miru, prijatelj. Pogrešali te bomo!

Josef Fritzl...

... je najnovejši Facebook uporabnik.

Obisk bara Trenutek

Na koncu naše ulice se nahaja bar s simpatičnim imenom in zloglasnim slovesom. To je bar, kjer so svoj prostor pod soncem našli tisti, ki namesto kosmičev in kave za zajtrk zaužijejo tri takratke in dva Laška. Velikokrat smo se pogovarjali, sicer bolj v šali kot zares, da bi šli tja kdaj na kako pijačko.Vedno znova smo se ustrašili verjetno resnične domneve prijatelja Branka, ki je dejal, da ko enkrat prideš not, te ni več ven.

Hudič v sili tudi muhe žre, in danes je tako naneslo, da sem prebil led in stopil za šank. Parkomat ne mara kovancev za dva evra, tako da sem bil prisiljen prosit, verjetno najbolj slabovoljno kelnarco na svetu, če lahko dobim dva po en euro. Četudi sta polita z vinom. Kaj pa parkomat ve, kaj je vino?

Ura je bila 9. Družbo mi je delalo, tako na uč, 12 ljudi, od tega so bili štirje trezni, dva sta imela nafrišno zalimano čelo. Je bila precej pestra noč, domnevam. Vonj lokala spominja na kakšno zanemarjeno vinsko klet. Muzike se ni slišalo, saj so se fantje, ki so sedeli skupaj za šankom, pogovarjali tako na glas, kot da se derejo iz hriba na hrib. So pa precej za žur tile rdečeličneži z zadahom soda. V nekem trenutku me je natakarica opozorila, naj zaprem vrata, nakar je eden iz kluba 2+ promila odvrnil, da on pa že nima brata. Hlapi so mi en mejčkeno že udarili v glavo, zato sem se z urnim korakom napotil proti izhodu.

Hja, precej dobra izkušnja je za mano. Od sedaj naprej ne bom več, tudi v šali ne, predlagal srečanja na koncu ulice. In še nekaj. Brankec... Uspelo mi je. Prišel sem ven. Živ in zdrav. Sicer rahlo omotičen, vendar z dvema nepolitima kovancema za en euro.

Današnja pomaranča

Na videz je bila super. Lepa, zdrave barve, pravilno zaobljena. Že pri prvem manevru (beri: rinjenju nohta v lupino) sem skoraj obupal. Pol nohta sem si skoraj odtrgal, da mi je uspelo. Jupii.
In potem je bila vsa suha. Kot bi jedel stiropor. In ne le to. Tudi sočna ni bila.
Fuj te bodi.

Torek

Torek je najbolj nedefiniran dan. Nobene prave vloge nima. V torek se nič ne zgodi. Redko kdaj kdo reče, da bo nekej naredil v torek. V torek bomo pa grozdje trgal. V torek gremo pa na izlet. Mater, je bila v torek dobra žurka. Ne gre. Ne sliši se dobro, pa da ga jebeš. Torek samo je in nič drugega.

Torki so zlate ribice med dnevi. Zlati ribici redko kdo da ime in skoraj nihče se na njih pretirano ne naveže. One pač so. Totalno nekarizmatične živali. Tako kot torek. V torek ne izzide noben časopis. V torek ni nihče utrujen od tedna in nihče še ne čaka petka. V torek se nihče ne poroči in nihče ne reče, da mora v torek pa gledat nekej na teveju. Ne, v torek se ne dogaja ama ništa nič. V torek ponekod še tržnice ne obratujejo. Da ne govorim o raznih upravnih enotah, kjer mislijo, da ima teden samo 6 dni. Ponedeljek, sreda, četrtek, ... Če ne bi bilo Lige prvakov, bi po moje torek lahko kar ukinili. Še dobro, da je jutri sreda.