Pivo in cvetje v dveh slikah

V četrtek smo bili v Laškem. Kačika, Majčika in Malimilčika. Na plakatu je pisalo, da poje Đibo in kjer je on, tam smo mi. Hop v avto in gasa!

Đibo je bil spet super, ampak ne bom pisal o njem. Njega se samo posluša.

Prišel sem do dveh ugotovitev. Prva je ta, da obstaja v Sloveniji nekdo, čigar glasba mi je res všeč, druga pa ta, da obstaja v Sloveniji tudi nekdo tak, katerega glasbe se bojim. Začnimo s slednjim.

Ste slišali za trio Eroika? Itak, da ste. Trije isto oblečeni deci, ki se ob petju nagravžno pačijo, delajo glasbo ob kateri se neprijetno počutim. Njihova interpretacija po mojem scenariju paše v zaključno špico kakega trilerja z nadnaravno tematiko in ogromno žrtvami. Se pravi neki zlobni angeli, ki postrelijo pol človeštva. Fantje so bojda razprodani. Sam se jih bom izogibal.

Ekstrem na pozitivni strani je Neisha. Carica sto na uro. Preprosta, nič važna, naravna, simpatična. Njena glasba ima besedila daljša od dveh vrstic, povedo pa več kot pet albumov Saše Lendero skupaj. Tudi svojo najnovejšo popotnico v življenju, sem našel v besedilu njene pesmi. "Brez veze vse je, razen sreče v nas!" Se podpišem pod tole.

Še nekej... Zelo lepo bi bilo, če bi tudi v Novem mestu imeli kakšno podobno prireditev tej v Laškem. Namesto Pivo in cvetje, bi se lahko imenovala Clio & tablete. Clioti majo rok trajanja podoben odprtemu pivu, tablete pa zato, ker bi Krka pač dala nekej denarja zraven. K ne bi blo super? Če bi se še organizatorji tako potrudili kot se v Laškem, bi podgurci pa sploh užival.

Kaj mislite?