Nagravžen folk

Priznam, zelo nevesten sem, kar se tiče umivanja sadja pred zaužitvijo. Nekako se mi ne zdi narobe, če jabolko fejst obrišem ob majico, namesto da bi ga šel oprat. Pa tud kako grozdno jagodo sem že pojedu, brez da bi jo opral. Najbrž se je na ta račun v mojem telesu tvorilo precej protiteles za razne bakterije, pa tud kaka driska ali šraufanje po trebuhu sta me matrala zaradi tega. Kajčmo.

Ampak, od danes naprej, obljubim, da bom sadje pral šestkrat in ga vsakič orenk podrgnu, da bom res vedu, da je čisto. Zakaj taka strašna odločitev?

V Mercatorju sva s Katko navsezgodaj kupovala zajtrk. Družbo ob polici s sadjem nama je delala na uč precej zajebana baba. Taka ogromna, k bi me z eno roko lahko dvignila pod strop najboljšega soseda. Sem jo pustu pri miru, kajčem drezat. In kaj je pol naredu ta nagravž nagravžni babji? Z nabolj nagravžnim kašljem na svetu je poprašila vse gajbice sadja. Roke pred usta najbrž ni dala zato, ker bi bila vsa mokra. Bljak. RES nagravžno. Dobro, da sva mela svoje banane že v rokah. Z želodcem v grlu, pripravljenem da vsak čas eksplodira, sva se odpravila na blagajno. Vmes sem se zaklel sam pri sebi, da če bom že jedu sadje, ga bom pral, pral, pral in še enkrat pral. Folk, dejte prat jabolka, nikoli ne veste, kater nagravž se je pred vami sprehajal mimo njih in koliko nevidnih človeških izločkov se nahaja na, na uč, čudovitem sadežu.