malimili`s life

Kravja tombola

2009-07-14T10:17:00.004+02:00

V soboto sem bil res tako zelo zelo navdušen nad svojim šestim čutom in še bolj nad kleščami, da sem v včerajšnem postu pozabil omenit, da sem na omenjeni štajerski veselici, videl najbolj kul tombolo ever.

Mamca je hodila z ogromnim papirjem, na katerem je bilo 200 polj, med ljudmi, in za 5 evrov ponujala stavo na katerokoli (takrat še prosto) polje. Stanči, en fejst stric, ki je sedel za našo mizo, je recimo stavil na polje F8. Ob neki uri, ne spomnim se kateri, so s stavami prekinili. Takrat se je začel najbolj kul del vsega tega.

Na bližnjem travniku so narisali podobna polja tistim na papirju in tja spustili kravo. In potem so čakali. In čakali. In čakali. Zmagovalno polje je bilo tisto, kjer se je kravica podelala. Usrala, po domače. Ne vem, če je Stanči kaj dobil. Mu privoščim, k je res fajn dec.

Aja, nagrada za zmagovalca je bila precej kul. Tisti srečnež, ki je imel posrano polje zapisano na svojem listku, je dobil pol vplačil, kar pomeni, da je v primeru, da so bila vsa polja izpolnjena, dobil 500 €. Ostala polovica, oziroma cel dobitek v primeru, da krava ni srala, je ostal gasilskemu društvu. Skor stavim, da so revo stradali vsaj en teden.

Reklame

2009-07-03T10:44:00.003+02:00

Mamo dobre, mamo slabe in imamo tudi debilne. Odlična je recimo karamelaaaaaaaaa za Twix, slabih in debilnih je pa kar nekaj, ne bom zdaj našteval. Našel pa sem še eno, ki ne vem kam naj jo uvrstim.

When in hurry

2009-06-05T18:41:00.001+02:00

Tole sem poslikal nekaj dni nazaj za robom pri špeglu v dvigalu. Nekdo je zihr preslišal budilko in se mu je grozno mudilo. Si ne upam pomisliti, kaj je počel/a med vožnjo :)

The Kelly Family

2009-05-05T15:26:00.006+02:00

Seveda se jih spomnite. Tako kot to danes počne prašičja gripa, so nekaj let nazaj prav ti neurejeni in pojoči dolgolasci in dolgolaske, polnili TV spored in časopisne članke. Vsi se tudi spomnimo Stojana Auerja, oblečenega v neki vijolični obleki, ko se je v mikrofon, ki ga je držal v njemu značilni pozi, zadrl:"Dame in gospodje, samo za vas v Sloveniji - THE KELLY FAMILY". In potem smo peli: Samtajms, aj uiš aj wr en ejnđel, samtajms, aj uiš aj wr hir...

Tole na zgornji naslovnici je Paddy. Eden izmed tistih Kellyev, o katerem so najstnice največkrat sanjale. Samo po sebi se poraja vprašanje kje je danes? Hja, najbrž pred kakšnim cerkvenim oltarjem žvrgoli farške napeve. Ja ja, lejdis end đentelman, Paddy je danes sveti oče.

Ker mi raziskovalna žilica ni dala miru, sem pobrskal, kaj je bortovalo temu, da si je namesto podivjanih najstnic, za svoje občinstvo izbral pobožne stare mamce. Naveličan slave se je v pogovoru s samim seboj odločil, da bo temu naredil konec. Izbral si je najvišjo stavbo v bližini in se brez padala nameraval vreči dol. Takrat je zaslišal glas, ki ga je prepričal, da bo bolje, če do asfalta pride po stopnicah. In res. Paddy je izbral težjo pot. Kasneje je študiral Sveto pismo, Koran in še nekaj vzhodnoverskih bukev, da bi se na koncu odločil, da bo v duhovniškem poklicu našel svoj notranji mir in samega sebe. In to je to. Kul zgodba, ane?

Me prav zanima, v katerem samostanu se skrivajo Bekstritboysi...

1.A

2009-04-09T21:10:00.004+02:00

OŠ Bršljin, Novo mesto, 1990/1991

Pod gradom

2009-04-07T10:58:00.003+02:00

Nekje na poti med Moravčami in Celovcem naju je ujela lakota. Oba sva že naveličana fensi šmensi ljubljanskih restavracij, kjer je poimenovanje zrezka iz mrtve živalce v omaki postalo tako, da ga živ bog ne razume. Puran z žefranovim krompirčkom v rukolini omaki se je včasih imenoval zrezek pa krompir, porkaduš. Jebena finoča. Čist nenavajen sem tudi na to, da te v tovrstnih restavracijah preveč fino obrajtajo. Res mi ni udobno, če me natakar - sovrstnik mojih staršev, vika.

Tako sva se strinjala, da na poti najdeva najbolj zakotno gostilno v najbolj zakotnem delu najbolj zakotnega mesta, kjer se ne bova rabila pretvarjat za nekej kar nisva. In res. Tržič. Konec Tržiča. Naprej so samo še hribi. In grad. Pod gradom pa restavracija z kdobisimislu imenom. Pod gradom se ji reče.

Prvo sekundo po prihodu sem vedel, da je to to, kar sva iskala. Na radiu je svirkal Boštjan Konečnik, za edino polno mizo pa so sedeli lokalni pametnjakoviči, ki so ravno premlevali nek fuzbalski dogodek. Mize so bile opremljene z najbolj socialističnimi prti, na katerih so se bohotili nekaj let stari fleki. Meni ni bil oblečen v nobeno usnje ali kak drug fin material, ampak je bil tak kot mora bit. Ni važno iz kakega materiala, važno da služi namenu. Navdušile so me tudi čipke, ki so krasile ograjice med mizami. Na prvi pogled skoraj popolno. Potem pride ona. Kelnarca. Mamca v petdesetih z nasmeškom na obrazu. In potem dve stvari, ki sta potrdili, da sem odkril svojo najljubšo restavracijo. Najino naročilo si je napisala v tist klasičen gostilniški blokec okoli pasu pa je nosila predpasnik. Fertaf. Pa je lahko še kaj lepšega?

In potem čist navdušena dobiva hrano in sva še bolj navdušena. Katja, ki ima, mimogrede, precej izbirčne brbončice, je pico označila za najboljšo kdajkoli, tudi sam pa sem bil navdušen nad svojo solato. Mamca s predpasnikom (sumim, da je poleg natakarice tudi kuharica) je not zapakirala zelje in fižol. Sej ne da sem ljubitelj, ampak halo, kje še doživiš kej takega? V ljubljanskih solatah so notri vsaj dve stvari, za katere ne vem imena. Ta solata je bila pa Solata. Z velikim s-jem.

Tako sva s polnima želodcema nadaljevala poti in se smejala sreči, ki sva jo imela. Za pol manj denarja sva se za pol bolj najedla. In ne le to. Tudi vedla sva kaj jeva. Pa rukole in inčunov in še kakšne stvari, ki ne vem kaj je, ni bilo zraven. Pod grad se definitivno še vrneva. Na pico in solato, natürlich.

Peter

2009-03-29T09:52:00.011+02:00

Peter Kužnik 19. 5. 1983 - 28. 3. 2009

Spoznala sva se v osnovnošolskih letih, ko je moj razred priredil piknik v bližini njegovega doma. Tisti dan smo skupaj brcali žogo, on pa je že takrat izstopal. Pa ne po nogometnem znanju. Bil je tisti, ki je prebil led, da smo se sploh spoznali z "domačini". Prijazen, nasmejan, zgovoren.

Nekaj mesecev kasneje sva skupaj sedla v gimnazijske klopi. Skupaj s sošolci smo preživeli ogromno trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabil. Čeprav po znanju in pridnosti nismo nikoli izstopali, smo postali pravi prijatelji. Mogoče tudi po njegovi zaslugi.

Vedno je bil dobre volje. Vedno poln načrtov, vedno za žur, vedno za hece, vedno za kaj ušpičit. In vedno je imel super izgovor, zakaj ga ne bo na telovadbo. Bil je odličen tekač na dolge proge. Hiter, prekleto hiter. Večkratni državni prvak, rekorder, napol Kenijec. In verjamem, da se mu ni dalo ganjat žoge z nami amaterji.

Bil je brez dlake na jeziku. Resnico si iz njegovih ust izvedel direktno, brez olepšav. Bil je avtor neštetega števila sarkastičnih izjav ter situacij, ki jih ne bom nikoli pozabil.

Zadnja leta sva delila usodo večine "študentov". Izgubila sva precej stikov, kljub temu, pa je bilo vsako naključno srečanje polno iskrenih nasmehov in načrtov za prihodnost. Kako tako ne gre več, da se je treba vzet v roke in redno videvat ali vsaj slišat.

In potem se je zgodilo. Nekaj, kar je privedlo do tega, da moram pisati v pretekliku. Nekaj kar vsi čutimo, da se bo, vendar nihče ne govori o tem.

Ko sem slišal za nesrečo, sva se s Katjo ravno vračala iz Ljubljane. Oblil me je srh, kot da bi vedel, da je nekaj narobe. Nekaj minut kasneje, v ovinkih pred Žužemberkom, sem se, ob pogledu na znak ob cesti - Vrhovo, bogsigavedi zakaj, spomnil najinega zadnjega pogovora, ko je zmagoslavno povedal, da ne vem njegove hišne številke. Vedno ga je zanimalo, kako si zapomnim vse telefonske številke, njegove hišne pa ne. Vrhovo 6a. Tisti a sem vedno pozabil.

Zvečer sem med komentarji na neki spletni strani zasledil njegovo ime. Ni mogoče! Groza. Dojemanje, da nekoga več ni. Vlažne oči. Žalost. Cmok v grlu.

Zakaj, za vraga, vedno nekdo pripelje nasproti?

Proklet adrenalin, proklete ceste, prokleti motorji :(

Počivaj v miru, prijatelj. Pogrešali te bomo!

Arhiv Eurosonga

2009-03-24T16:05:00.000+01:00

Marija Šerifović zmaga! :)

Bega me

2009-03-19T16:01:00.001+01:00

Zakaj so papirnati robčki, ki jih med boleznijo uporabljamo za praznjenje polnega nosu, dišeči?

Josef Fritzl...

2009-03-18T12:25:00.005+01:00

... je najnovejši Facebook uporabnik.

Obisk bara Trenutek

2009-03-13T09:12:00.004+01:00

Na koncu naše ulice se nahaja bar s simpatičnim imenom in zloglasnim slovesom. To je bar, kjer so svoj prostor pod soncem našli tisti, ki namesto kosmičev in kave za zajtrk zaužijejo tri takratke in dva Laška. Velikokrat smo se pogovarjali, sicer bolj v šali kot zares, da bi šli tja kdaj na kako pijačko.Vedno znova smo se ustrašili verjetno resnične domneve prijatelja Branka, ki je dejal, da ko enkrat prideš not, te ni več ven.

Hudič v sili tudi muhe žre, in danes je tako naneslo, da sem prebil led in stopil za šank. Parkomat ne mara kovancev za dva evra, tako da sem bil prisiljen prosit, verjetno najbolj slabovoljno kelnarco na svetu, če lahko dobim dva po en euro. Četudi sta polita z vinom. Kaj pa parkomat ve, kaj je vino?

Ura je bila 9. Družbo mi je delalo, tako na uč, 12 ljudi, od tega so bili štirje trezni, dva sta imela nafrišno zalimano čelo. Je bila precej pestra noč, domnevam. Vonj lokala spominja na kakšno zanemarjeno vinsko klet. Muzike se ni slišalo, saj so se fantje, ki so sedeli skupaj za šankom, pogovarjali tako na glas, kot da se derejo iz hriba na hrib. So pa precej za žur tile rdečeličneži z zadahom soda. V nekem trenutku me je natakarica opozorila, naj zaprem vrata, nakar je eden iz kluba 2+ promila odvrnil, da on pa že nima brata. Hlapi so mi en mejčkeno že udarili v glavo, zato sem se z urnim korakom napotil proti izhodu.

Hja, precej dobra izkušnja je za mano. Od sedaj naprej ne bom več, tudi v šali ne, predlagal srečanja na koncu ulice. In še nekaj. Brankec... Uspelo mi je. Prišel sem ven. Živ in zdrav. Sicer rahlo omotičen, vendar z dvema nepolitima kovancema za en euro.

Današnja pomaranča

2009-03-12T11:35:00.007+01:00

Na videz je bila super. Lepa, zdrave barve, pravilno zaobljena. Že pri prvem manevru (beri: rinjenju nohta v lupino) sem skoraj obupal. Pol nohta sem si skoraj odtrgal, da mi je uspelo. Jupii.
In potem je bila vsa suha. Kot bi jedel stiropor. In ne le to. Tudi sočna ni bila.
Fuj te bodi.

Torek

2009-03-03T18:40:00.004+01:00

Torek je najbolj nedefiniran dan. Nobene prave vloge nima. V torek se nič ne zgodi. Redko kdaj kdo reče, da bo nekej naredil v torek. V torek bomo pa grozdje trgal. V torek gremo pa na izlet. Mater, je bila v torek dobra žurka. Ne gre. Ne sliši se dobro, pa da ga jebeš. Torek samo je in nič drugega.

Torki so zlate ribice med dnevi. Zlati ribici redko kdo da ime in skoraj nihče se na njih pretirano ne naveže. One pač so. Totalno nekarizmatične živali. Tako kot torek. V torek ne izzide noben časopis. V torek ni nihče utrujen od tedna in nihče še ne čaka petka. V torek se nihče ne poroči in nihče ne reče, da mora v torek pa gledat nekej na teveju. Ne, v torek se ne dogaja ama ništa nič. V torek ponekod še tržnice ne obratujejo. Da ne govorim o raznih upravnih enotah, kjer mislijo, da ima teden samo 6 dni. Ponedeljek, sreda, četrtek, ... Če ne bi bilo Lige prvakov, bi po moje torek lahko kar ukinili. Še dobro, da je jutri sreda.

666

2009-02-26T21:53:00.006+01:00

Tina me je porinila v drek. Če v šestih urah ne objavim šeste slike iz šeste mape, kjer so spravljene slike bom šest let slabo spal, šestkrat me bo povozil avto in šest golobov me bo posralo iz šestih streh, šest dni zapored. Vse skup v šestih ponovitvah.

Ekole. Tole je the slika. Dogajalo se je v novomeškem mcdonaldsu, kamor smo Katka, Povšo in moja malenkost zavili na neko solato ali sladoled al kaj, ne spomnim se več. S seboj smo imeli fotoaparat in ena izmed Povšotovih mojstrovin je tudi ta. Sva lepa, ne? Seveda sva!

Hja, imam super nalogo porivanja v drek. Navodila so sledeča:

* na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike
* odprite ŠESTO mapo
* in izberite ŠESTO sliko
* objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat
* pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu.

Najbrž jih moram šest, samo se bom tokrat usmilil in bom zreduciral šestko na pol. Bratec in sestrica, Povšek in Tehka imata milijon slik. To bo lušno videt. Pa Jaka jih ima tudi precej. Me prav zanima katera je šesta v šesti mapi.

Oddam hišnega ljubljenčka

2009-02-24T10:56:00.001+01:00

Izredno simpatičen, miren, zelo prijazen ter popolnoma nenevaren.

Naj gre vse nekam!

2009-02-20T20:52:00.004+01:00

Cel teden, ko sem delal za tri, sem se tolažil s tem, da bo v petek košarka. Tista ura in pol dirjanja gor pa dol za žogo mi pomeni zeeelo veliko in vsak petek je moja sreča neizmerna, ko si pripravljam torbo in kurblam avto za na pot do dvorane.

Vsakič, ko bi najraje vrgu nekej v šipo in na ves glas zarulil od vsega hudega, sem se spomnil na petek. Na tisti čas, ko bo glava uro in pol nekje drugje. Ko se cifra v službi, ki bi se morala hitro manjšati, ni nikakor premaknila, mi je elan ponovno dvignila misel na petek. Ko ne bom mislil na nič, ampak bom užival v vsaki kapljici znoja, ki mi bo pritekla iz čela. (hehe, recite kar hočete ampak tole sem zelo lepo napisal).

Prijatelj Cene naju povabi k sebi na vikend. Zelo rad, stari, samo mam basket v petek, veš? Pa se mi ne da vozit na dolenjsko, pa na gorenjsko pa spet na dolenjsko in pol v Ljubljano. Dej bova naslednji teden prišla. Res, basket mam, sorry. Prišparaj pivce in ćevapčiće.

Kaj pa če bi šli v Ikeo v soboto? Joj, jst mam basket v petek, dej gremo rajš naslednji teden, enkrat med tednom. Okej, veš na basket moram it. Težko razložit, vendar moram it.

In danes pride petek. Sem sicer žalosten, ker bom dve noči zaspal brez Katke, se pa obenem tudi veselim zdejževestečesa. Lepo počasi si pripravim torbo. Najprej brisačo, pa nogavice, teniske in žogo. Zaklenem hišo in radosten odpeljem.

Tako kot vsak petek, dvajset do devetih pokličem kolega in mu naročim, naj bo čez 8 minut pripravljen. In pol šok. Kam pa gremo? Ja na basket. Na kak basket, al so počitnice, telovadnica ne obratuje sploh?! DONG!!! Z macolo v glavo.

Moram na basket! Moram se znoret. Misli, misli, kdo ob tem času še igra? Aha, vem. Oni. Aja, kurc, tud oni so v telovadnici, ki je zaklenjena cel teden. Hmmm. Mam ga! Kolegi v dvorani Leona Štuklja. Štukelj je vedno odprt. DONG!!! Z macolo spet v glavo. Koncert Jana Plestenjaka se odvija. In to na moj petek! Pa naj gre vse v tri pisane marjetice!!

Ves tečen sem se pripeljal nazaj domov in zdej sedim tle, pred neumno kišto. In sem tečen. In grizem. In najbolje, da grem čimprej spat. Da bo kmalu spet petek. Tisti petek, ko bodo otročički hodili v šolo in bo Janči doma čohal svojo frizurco.

358 days after

2009-02-16T23:16:00.005+01:00

Pred točno 358 dnevi se je zgodilo tole.

Eduardo se je danes, po težki, naporni in dolgotrajni rehabilitaciji vrnil na igrišče. Vrnil se je skozi največja možna vrata. V prvi tekmi, je zabil dva gola in pokazal da občutka za doseganje golov ne zlomi nobena poškodba. "Čudo od igrača", so zapisale Sportske novosti. Ni kaj dodati. Dobrodošel nazaj!

Down under

2009-02-15T02:02:00.003+01:00

Slovenija ima zadnjih nekaj dni samo še 1.999.998 prebivalcev. Dve deklini sta zapustili našo deželo in se preko Nemčije in Singapurja znašli v Avstraliji. Pred odhodom sta mi zaupali dva glavna cilja potovanja. Najprej se morata spoprijateljiti z letališkim osebjem, nato pa z njihovo pomočjo v Slovenijo pripeljati mladega kengurujčka. Ali jima bo uspelo?

Vas zanima kako izgleda, ko se dve Slovenki, v času največjega sranja, odpravita v deželo tam spodaj? Jima bo šlo iskanje požigalcev tako dobro kot tema dvema? Bosta na Ayers Rocku zapičili slovensko zastavo in z roko na srcu zapeli Zdravljico? Bosta segli v roko Andreju, slavnemu bigbrader zmagovalcu? Zvenim kot napovednik bedne limonade? Jaaaaaaaaaa.

Vse odgovore na vprašanja in poročila kako dekleti preživljata svoje avstralske dni si lahko preberete tukaj.

Punci, srečno! Vrnita se zdravi domov.

Kaj že pogrešam?

2009-02-11T22:59:00.005+01:00

Lena me je izbrala za naslednji člen verige, v kateri izbranci širnemu vesolju povemo kaj pogrešamo in nato določimo dva druga člena, ki prav tako povesta kaj pogrešata in potem ta dva določita naslednja dva in potem vsi štirje povejo kaj pogrešajo in to gre v nedogled in potem se vsi smilimo samim sebi, ker tako zelo pogrešamo. Čeprav sem proti tovrstnim črednim stvarem, bom tokrat naredil izjemo. Ura in lokacija od koder se javljam sta super, po moje bo beseda tekla kot namazana. :)

Od stvari, ki jih lahko primemo trenutno pogrešam svojo Dražen Petrović košarkarsko žogo. Ta me vedno sprosti in vedno poskrbi za pozitivna občutja. Čeprav mi oči vleče skupaj in mi tekanje za njo niti na pamet ne pade, bi jo imel pri sebi za vsak slučaj. Mogoče me pa kak časovni stroj potegne v dvorano, kjer pet ljudi čaka samo še enega, da užgejo eno tri na tri. Ja, definitivno moram spat. Naslednja faza od časovnega stroja bodo strašni zmaji. :)

Od stvari, ki jih pa ne morem prijet pa pogrešam jutranje vprašanje samemu sebi "kaj bomo pa danes počeli?" Tako zelo predvidljive dneve preživljam zadnje tedne, da je groza in to je nekaj, česar res nisem navajen in si res ne želim, da še dolgo traja. Pogrešam jutro, ko bom brez slabe vesti stisnil desni gumb telefona, nad katerem piše "snooze" in sanjal dalje.

Mimogrede, moj nov superduper telefon ma po moje najbolj jebačko budilko na svetu. :)

Sorči za intermezzo... Ubistvu sem precej srečen, ker imam poleg omenjenih stvari (pa še to so take, ki sem si jih moral izmisliti), vse na dohvatu ruke; za tiste, ki niste domači z južnoslovanskimi jeziki - do tam, kamor seže roka. In to je to. Blagor meni.

Hja, še super naloga me čaka. Kdo bo naslednji pogrešal? Povšo bo definitivno eden. Drugi pa... Hmmmmm, Blaž? Lahko bi se lotil pisanja, kaj misliš? Evo, idealna priložnost se ti ponuja! :)

S - Budget pistacije

2009-02-08T16:37:00.003+01:00

Že ime imajo tako, da nisem pričakoval nič dobrega.
In res.
50 posto jih je črvivih, malih, grenkih. 30 % je zaprtih in ni šanse, da spraviš slano dobroto ven iz oklepa. Največ 10 % je dobrih. Matematiki ste najbrž opazili, da 10 % manjka. To so tiste pistacije, ki so padle na tla, ker sem pri odpiranju raztrgal vrečko, ki bi bila bolj primerna za kako apno ali cement.
Vsekakor se jih izogibajte in jih kupite ter užijte le v primeru, če svojim ledvicam ne želite nič dobrega. Slane so namreč za popizdit.

Copy of "Neki novi klinci"

2009-02-08T12:54:00.002+01:00

Dogajanje je postavljeno v Novo mesto. Večina dogodkov dogaja na igriščih - podobnih tistim, kjer sem tudi sam preživljal večino prostih osnovnošolskih ur. Vsak od nas, ki otroštva ni preživel pred računalnikom in playstationom, ampak na košarkarskih igriščih, se lahko še kako najde v zapisu. Jure je svojo zgodbo (zelo podobno vsem našim) napisal v slogu največjih literarnih mojstrov.

Uživajte ob branju!

Neki novi klinci ,
Posted February 24, 2008 by jureh
Categories: Čutim, torej sem

Po nekaj tednih potepanja po svetu sem spet bil v Novem mestu. Tokrat celo za več kot nekaj ur. Med precej utrujajočim delom za računalnikom sem jo v nedeljo popoldne mahnil za nekaj minut lovit sončne žarke.

Kot v dobrih starih časih sem obul košarkarske superge, navlekel nase eno trenirko in stekel po stopnicah pred blok. Kakor sem to počel domala vsak dan, skoraj 15 let, če je le vreme bilo dovolj naklonjeno.

Izklopil sem svoje možgane in pustil, da me je peljalo srce, vmes pa sem se poslušal, kaj odmeva v meni. Skoraj avtomatsko sem zavil na pot, ki sem jo s prijatelji v mladosti v povprečju prehodil večkrat na dan. Nekoč v naših mislih ustvarjena krožna asfaltirana pot, ki pelje od “naših blokov” do “tazadnjih”, pa ob Krki nazaj mimo “Adrije” do “taprvih blokov” in spet nazaj do košarkarskega igrišča, ki je bilo nekakšno srce našega naselja.

Stopal sem po stopinjah, ki so me pogrešale že vsaj 5 let, morda celo še več. Čeprav sem bil kar pogosto doma, se zdi, kot da so “tisti časi” minili. S pogledi sem iskal podrobnosti, ki sem se jih živo spominjal, saj so bile povezane z najlepšimi otroškimi spomini. Npr. pri kurilnici v naselju sem od Kosjerja dobil svojo prvo brco v rit, ker sem imel predolg gobec. Pri jaslih, ki so stisnjene med najboljšega soseda, reko in še dva bloka, sem osvojil prvo zlato olimpijsko kolajno v Plavi Laguni. Najprej v šprintu, potem pa sem suvereno porazil vrstnike še v metu kopja (oz. šibe, ki so rasle na “prepovedanem območju” ob Krki) in maratonskem teku okoli vseh blokov - cca 800 metrov vsega skupaj. Stopam naprej po terasi in se zazrem v okno, kjer je živela punca, ki mi je bila v 4. razredu osnovne šole zelo všeč, pa ji tega nisem uspel nikoli povedat. Živjo, Jana, če tole slučajno bereš… Pa tako naprej mimo blokov, kjer so živeli moji taborniški prijatelji in kjer smo z njimi večkrat iskali prazne steklenice, jih prodajali in kupovali vžigalice, žveplo,… in delali kemijske eksperimente. Brez vednosti staršev, se razume. Pogledam čez ograjo, ki ločuje otroška igrišča, stisnjena med bloke in mirno zeleno reko. “Krka pa teče naprej“, kakor se je nekoč izrazil pisatelj Jože Dular. Tako kot je bilo, mirno in spokojno. Ničkolikokrat smo stali ob njenem bregu, do zob oboroženi s kamenjem in pripravljeni na reševalno akcijo. Tako smo iz vode rešili nešteto žog, ki bi - vsaj tako smo mislili takrat - končale nekje v Črnem morju, v resnici pa ne bi prišle dlje kot do Otočca, ki pa je bil takrat za nas še v drugi galaksiji. Tudi kopali smo se v tej naši Krki, prav tam pod bloki.

Moje popotovanje po spominih se ustavi na košarkaškem igrišču. Če bi moral našteti imena štirih staršev, bi se poleg dragih Irene in Darka, spomnil še gospoda Koša in gospe Žoge, ki sta dramatično zaznamovala moje bivanje na (takrat še) Cesti herojev 30, 8000 Novo mesto. S košarko sem živel in dihal. Nikoli nisem mogel najprej narediti domače naloge. Najprej ure in ure (avto)treninga, tako samo lastno za zabavo in užitek, nikoli profesionalno, čeprav sem takrat dobival lepe ponudbe. Otroci ulice še danes bojda govorijo o nekom, ki je bil hiter kot blisk, borben kot lev, zadeval in letal je kakor legendarni M. Jordan (št. 23) ter zabijal kot pred temi bloki prej in kasneje nikoli nihče. Se moram še posebej predstavit?

Sedem na klop ob igrišču. Nov asfalt, novi koši, igrišče je razširjeno, nove klopi, drevesa (ne moreš verjeti) so zrasla,…. Vse je drugačno, spremenjeno, tuje. To je bila čudovita zgodba, a je končana. Veliko sem dobil in zdaj to nosim s seboj. In upam, da se bom vedno s takšnim veseljem in lepimi spomini vračal. A kakor sem sam pri sebi začutil, kje je velik del mojih korenin, tako sem v istem trenutku začutil, kakor da sem se sam pri sebi od vsega tega potiho poslovil. Brez težav, spokojno, umirjeno in presenetljivo lahko. Čisti računi, dobri prijatelji. Brez slabe vesti in mirnega srca sem simbolično (pri svojih skoraj 30 letih ) prepustil prostor enim drugim otrokom, enim drugim Kobeyem Bryantom, Dwightom Howardom in drugim, ki si šele morajo izborit svoje ime in spoštovanje na tej “moji gmajni”. Takšnega se pravzaprav ne poznam. Morda je tudi to znak, da na nekatere stvari gledam drugače, da gledam naprej in na jutri. Veliko sem pustil, ogromno dobil od te moje ulice, ki jo hočem-nočem nosim s seboj, vsakič ko potujem in spoznavam neštete kraje tega planeta. Zgodba gre naprej.

Zdi sem mi, da zdaj bolje vem, kdo so Neki novi klinci o katerih pripoveduje Đorđe Balašević.

…

A ja, ja se kockam sa prevarantom životom,
iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca.
I stariji mi kažu:”Sad si u pravom dobu!”
A u ulici Jovana Cvijića rastu druga deca.
Neki novi klinci…

p.s.

Pa še to. Srce je igralo, ko sem se sprehajal po košarkarskem igrišču. Spominjal sem se najbolj napetih dvobojev, odločilnih košev, najlepših potez, prijateljev… Kako rad bi v spomin na tiste čase še enkrat prijel žogo in jo suvereno spravil skozi obroč! Stopim do dveh fantov starih največ kakšnih 1o let, ki sta sedela na sosednji klopi. Vljudno pozdravim in povprašam, če mi lahko za nekaj minut posodi žogo, da bom nekajkrat vrgel na koš, samo nekaj metrov stran od njiju. Ne da bi me pogledal v oči, mi je mlajši fant kot na pamet naučen izstrelil, da ne more, ker mu mama ne pusti dajati žoge drugim, razen prijateljem! Ostal sem brez besed. “Pozdravi mamo,” sem še izdavil in ni mi preostalo drugega, kot da se poberem pred svoj blok. Kje so tisti časi, ko smo se mlajši umaknili z igrišča, ko so prišli starejši?

Ne moreš verjamit

2009-02-04T10:38:00.006+01:00

Bolj tematskega bannerja si na 24ur.com ne bi mogli izmisliti.

Ema 09

2009-02-02T13:03:00.003+01:00

Pa je še ena za nami. EMA namreč. To je tisti pevski izbor, okoli katerega se nekaj dni v letu vsepovsod govori in piše, luzerji govorijo o kuhinjah in imajo taaaaakšneeee nosove, zmagovalci se šopirijo kot pavi. Potem je nekaj časa mir, nato popušimo na Eurosongu in se krog sklene. Do naslednjega leta.

Letos s(m)o Slovenci izbrali štiri dečke, ki igrajo na različna godala in deklico ki poje. Precej neznana skupina, nas bo, verjamemo, zelo uspešno zastopala na Eurosongu. Najbrž bomo lahko pred izborom prebrali, da so bili deležni največjega medijskega zanimanja, na vseh generalkah pa bodo dobili največji aplavz. Na koncu se bo spet vrtela vsem znana pesem Slovenie: Zero point in dosegli bomo zavidanja vredno 26. mesto.

Slovenci smo precej sado-mazo narod. Vsako leto se na podobnih izborih napalimo in verjamemo, da bo tokrat res drugače in da nas bo vsa Evropa dokončno spoznala. Jok brate, ne bo nas. Če simpatičnim Sestram in vreščeči Alenki Gotar ni uspelo, tudi violinam najbrž ne bo.

Zatorej moramo EMO vzeti kot izložbo komadov, ki si jih bomo letos mrmljali v brk. Točno tri so mi ostale v ušesu. Poleg vedno zabavne ciganske muzike in vedno kul Omarja, me je najbolj navdušila Nuška. Draščkova, ja. Tole si požvižgavam danes:

Povšo - Moj stil

2009-01-28T21:24:00.006+01:00

Tale komad je trenutno in. Slišal sem ga zjutraj na troli, na kosilu v Kavalinu in popoldne v City parku.
Povšo je King. Samo dve minuti traja, poglejte do konca. ;)

Ste videli tole?

2009-01-23T22:08:00.002+01:00

Strašno, ha?

Danes je najbolj otožen dan... EVER.

2009-01-19T12:20:00.005+01:00

Ste lenobni, brezvoljni, zaspani in greste sami sebi na živce? Tu je popoln izgovor: danes, v ponedeljek, 19. 1. 2009, je najbolj otožen dan v zgodovini!

Tako so vsaj izračunali britanski strokovnjaki, ki so trditev podkrepili celo z matematično formulo.

Vir: www.rtvslo.si

Na to, da imamo danes izgovor za vso slabo voljo, naj bi vplivalo šest dejavnikov. Zimsko vreme, dolgovi po prazničnih nakupih, pozabljene novoletne obljube, strah pred izgubo službe, vse slabše gospodarsko stanje v državi in zlom nepremičninskega trga. Ko vse to skupaj združiš in skuhaš, dobiš najbolj otožno mineštro.

Jah, spat bo treba danes malo prej, izogibajte se streham, da vam na glavo ne pade ledena sveča ali golobji drekec, poskušajte se izogniti kakršnimkoli konfliktom, pa bo vse okej. Jutri bo že bolje, vsak od nas pa bo lahko v svoj CV napisal, da je uspešno prebrodil najbolj otožen dan na svetu, kar je brez dvoma nevsakdanja kvaliteta in dokaz, da smo sposobni še marsičesa hujšega.

Junaki

2009-01-18T18:45:00.008+01:00

Včasih je bil He-man. Potem Superman. Pa Batman. Pa Spiderman. Pa Komisar Rex. In Odpadnik. Danes je car le eden. Čeprav lahko Chuck Norris vlomi v vrteča vrata in med sklecami ne dviguje telesa navzgor, ampak navzdol potiska zemljo, je večji car On.

Horatio Caine. (In si nadanem očala - yeaaaaaah).

Ljubljanskim cestnim službam, ...

2009-01-14T09:28:00.003+01:00

... ki so ponoči trdo garale, da je danes zjutraj samo še pol metra snega na cestah, poklanjam naslednjo pesem. Reveži so, kaj naj rečem. Le kdo bi pričakoval sneg sredi januarja?

Ugotovitev

2009-01-06T22:00:00.003+01:00

Čeprav sem zaprisežen Dolenjec, ki je v svojem skoraj četrt stoletja trajajočem življenju, spoznal vse mogoče ljudi, različnih narodnosti, ras in veroizpovedi, pri polni zavesti, brez prisotnosti kakršne koli opojne substance v svojem telesu izjavljam, da so Korošci največje legende na svetu! Naj me najbolj pernata koklja brcne če niso!

The snuggie

2009-01-03T21:41:00.002+01:00

Po dolgem času je v moj e-nabiralnik priromalo eno kul sporočilo. Tako gre:

"Kot sladokuscu teve prodaje ti pošiljam spodnji link - ne glede na to, da je šele začetek januarja je bananca, da bo tole vsaj do julija držalo kot izdelek leta. hojhoj"

Kdo sem jaz, da se ne bi strinjal?

Puupsi - nova igrača

2008-12-27T12:27:00.003+01:00

Če je bil Flygun najboljši izum moderne dobe, ne vem kako bi poimenoval tole. Otrok v meni se je ponovno prebudil, ko sem zagledal tole vrhunsko stvarco. Imenuje se Puupsi in je odličen simulator najbolj nagravžnega človeškega prdca. Tako kot Puupsi prdijo le še stari kočijaži ali mornarji. Za popolno delovanje ne potrebujete baterij ali polnilca. Zadostovala bosta le ničhudegasluteč osebek (učinek je najboljši, če je ženskega spola) in stol. Puupsi postavimo na stol in ko se ničhudegasluteč osebek usede, se Puupsi aktivira. Mornarsko aktivira. Neprecenljivo zabavo nudi, vam povem. Hou hou hou, grem iskat žrtve.

Trije pametni nasveti za manj slabe volje

2008-12-16T18:21:00.004+01:00

V malem Mercatorju sem danes na pet dek piščančjih prsi čakal 16 minut. 9 pri salamah in 7 na blagajni. Je to normalno? Men ni. Zatorej imam 3 kratke in učinkovite nasvete za prodajalke, s katerimi se boste izognile gneči in grdim pogledom, kot je bil moj današnji.

1. Če stranka račun plača z 20 € in neha z brskanjem po denarnici, verjemite da nima drobiža. Če deset ljudi vprašate, če imajo kaj drobiža, zapravite za eno stranko časa. Brezveze. Itak mate vedno drobiž v blagajni, kaj serete?

2. Če vas na oddelku delikatese obišče majster v kombinezonu Gradbeništva Cement, ga nikar ne sprašujte, če mu prerežete žemljo. Itak mu jo prerežete! Pa ne sprašujte kaj bo zraven. 15 dek poli salame, skor zihr.

3. Na blagajni se nikar ne pogovarjajte s teticami nad 70 let. Že tako traja celo večnost, da v svojo košaro s katero že 82 let hodijo v trgovino, zložijo kefir, donat in nedeljca. Čim vprašate kako so kaj, ode 10 minut u nepovrat.

Tako, drage Majde, Slavke in Zdenke. Zdej veste kako in kaj. Od jutri naprej pričakujem bolj suvereno ravnanje s strankami in manj preživetega časa v trgovini. Aja, pa če še enkrat dobim rob piščančjih prsi, ki izgleda kot snežinka za na novoletno smreko, se ne bomo več tako lepo pogovarjal.

Vegi sendvič?

2008-12-12T10:37:00.004+01:00

Kar se tiče moje mesojednosti sem precej izbirčen, saj poleg salam, paštet in tatarskega bifteka, jem samo piščančje in puranje belo meso. In bognedaj, da se drži kakšne kosti ali kite. To ni več zame. Mogoče sem do danes celo razmišljal, da sem del kakšne ne preveč stroge vegetarijanske sekte. Potem pa se je zgodil preobrat. Kupil sem si vegi sendvič. Vem za vse težave z lakoto v Afriki in drugje po svetu, ampak nakup tega, je bil res napaka in že prvi stik je bil dovolj, da bi se lahko začel spakovati in bi izustil besede tipa nagravž, bljak in fuj. Bogi revčki ste vsi vi, ki ste se zavestno odločili jesti takšne in podobne ogabne konglomerate nebodigatreba zmesi, ki jih dajejo v te sendviče. Si skoraj ne upam pomisliti, kakšnega okusa so vege kosila in večerje s ptičjo hrano. Jagenjček ali kalčki? Bom preskočil obrok, hvala.

Kakšni smo Slovenci?

2008-12-03T14:43:00.003+01:00

Ste se kdaj vprašali, kakšni smo Slovenci karakterno? Odgovor je na dlani.

Posnetek je last RTVSLO.

Prednovoletne odločitve

2008-11-30T17:23:00.005+01:00

Od danes naprej ne bom več slabe volje zaradi malenkosti, ki tega niso vredne.
Od danes naprej imam podoben življenski cilj kot Lena. Biti tako dober, kot Kala misli, da sem.
Od danes naprej ne bom več pustil, da ljudje, katerih hobi je širjene slabe volje, vplivajo name.
Od danes naprej se ne bom več čudil stvarem, ki jih delajo ljudje za bildanje svojega ega.
Od danes naprej, bom več pozornosti posvečal tistim, za katere vem, da se ne bodo nikoli spremenili.
Od danes naprej, bom vsak dan živel, kot da je zadnji in se zavedal, da imamo samo eno življenje, ki ga nikakor ne mislim zapravit za neumnosti.

Vesel sem za vse, ki se jim je uspelo vklopit v današnjo družbo, ki je v lestvici prioritet kvaliteto medsebojnih odnosov povsem zanemarila in na čelu katere prevladujejo želje po materialnih dobrinah, hinavščina in zavist. Mene ni potegnilo not. In z vsemi štirimi se oklepam vrat, ki vodijo v to sranje od družbe, kateremu smo priča danes.

Tisti na drugi strani ne bodo več vplivali name. Angelca Likovič in Damjan Murko me tudi ne bosta več spravila v slabo voljo. Živel bom in pustil živeti. Tudi takim, ki so na prvi pogled malo za luno.

Od danes naprej bom s polnim srcem in nasmehom na obrazu hodil po svetu! :)

Ejmen.

Dino Merlin iz ust navijačev

2008-11-21T19:13:00.005+01:00

Dino Merlin - Bosnom behar probeharao

Lušno je blo. Z vsem srcem sem navijal za braćo Bosance, vzdržal sem se edino pri vzklikanju Slovenci ste pičke. :) Filmčkov je še, samo se mi res ne da čakat, da se vse to naloži. Če je kdo interesent, lahko zapečem. ;)

Spomini

2008-11-18T23:25:00.005+01:00

Sigurno imate doma kakšne stare fotografije, na katerih ste, milo rečeno, hecni. Vsi jih imamo. To so tiste fotografije na katerih imamo grozna oblačila in še bolj grozne frizure, ponavadi pa jih naši bližnji kažejo kakšnim obiskom, potem se pa vsi nemarno hihitamo. Drug drugemu. Vsi smo bili čudni, tle ni kej.

Velike zvezde niso izvzete.

Lejdis end đentelmen, leto 1850. Pop design z Miranom Rudanom, ki ga je za razliko od danes, krasila bujna pričeska. Spominja me na Evo Irgl. O majčki in hozentregerjih bom pa raje tiho.

Še en vic

2008-11-18T02:27:00.003+01:00

K sem ravno razpoložen... :)

Kakšna je razlika med Dnevom žena in Nočjo čarovnic?
Isti k**** je to, samo da je Noč čarovnic ponoč.

Shit happens

2008-11-17T12:35:00.001+01:00

V Portorožu

2008-11-10T18:50:00.002+01:00

Na pomolu v Portorožu, polnem turistov, uživa družina iz Nemčije. Oče pokliče sina, ki brezskrbno čofota po vodi:
"Ibi, komm zum papi!"
Mali se ne zmeni zanj in mirno čofota naprej. Možakar povzdigne glas:
"Ibi, komm zum papi."
Spet nobene reakcije, zato možakar še bolj povzdigne glas:
"Ibi, komm sofort zum papi!"
Mali čofota naprej, kot da ga ne sliši. Nato se oče razjezi:
"Ibrahime, mater ti jebem, odmah izlazi iz vode!"

Dajte nam mandarine!

2008-11-03T08:49:00.005+01:00

Mandarine so super! Če odmislim borovnice in češnje, so najboljši sadež. Zakaj pa niso na prvem mestu?

Tiste prave mandarine, recimo jim mandarine mandarine, nam trgovci ponujajo zelo zelo kratek čas. Po enih dveh tednih mandarin mandarin ni več, košare se zafilajo s klementinami. Klementine mi niso všeč. Manjše so, da sploh ne govorim o tem, da jih je težko olupit, brez da si moraš potem oprat roke, ker so vse sladke od soka, ki bi po vseh pravilih moral ostati v sadežu. Bedno, uglavnem. Ko mine tistih 14 dni klementin, pridejo na vrsto kvazi mandarine. Oblika je podobna mandarinam mandarinam, razlika je v tem, da sadež ni več tako čvrst in odstopa od lupine. Največkrat so kvazi mandarine manj sočne. Bedno, spet. Potem pa pridejo sadeži, ki me spravijo v slabo voljo. Zunanji pogled sugerira, da gledamo mandarine mandarine. Jok, brate. Mandarine mandarine nimajo koščic, tako kot ta, nebodigatreba wannabe sadež. Koji kurac majo koščice za delat v tako plemenitem sadju? Čist nobene funkcije nimajo v teh fejkerskih mandarinah. Predstavljajo zgolj nezaželen dodatek. Takoj jih vržem stran. Kot da bi kupil najkice z bodečim podplatom. Sicer jih lahko obuješ, samo občutek ni pravi.

Še kak dan, dva, pet in to bo to za letos. Škoda. Mandarine mandarine bodo šle v pozabo do naslednjega leta. Da mi je vedeti, kdo se je igral z mandarinsko genetiko in komu je bilo dolgčas in si je izmislil koščice. Naj se mu v riti zataknejo.

Zbirateljstvo

2008-10-30T18:38:00.003+01:00

Hja, eni zbirajo znamke, drugi prtičke, tretji slikce in posterje Rebelde. Jst zbiram sevanje. Oz. sevajoče naprave. Pol od teh na sliki, jih je šlo čez moje roke. Ostale so mi podarili dobri ljudje. Nekaj jih še dela, ostali so mrtvi, vendar imajo dušo. In spomine. Uglavnem, za stran niso, zato sem postal zbiratelj.

Moška tema

2008-10-24T13:28:00.007+02:00

Se strinjate, da so stvari okrog nas umazane? Recimo vozički v trgovinah, pa štange na busih, pa sedeži in mize v restavracijah, pa kljuke od vseh možnih vrat, ki jih odpiramo in zapiramo. Ja, vse to je usrano, tle ni debate.

Danes sem se zamislil. Čemu si potemtakem umivamo roke po mali potrebi? Če damo kaj vsaj na osnovno higieno, smo čisti. In ni nobene potrebe, da se pol umivamo. Roke si je treba oprat prej.

Pri ženskah je drugače. One se dotikajo pokrova od školjke, pa držala za toaletni papir, pa bogvekaj še vse delajo zraven. Pri moških je stvar drugačna. Veliko bolj enostavna. Umiješ, opraviš, greš.

Se strinjate? :)

Žoga, koš in jaz!

2008-10-22T17:55:00.008+02:00

Spet se ga bomo spomnili. Kot smo se spomnili obletnice tragičnega dne, tako se danes spominjamo njegovega rojstva. Danes bi Dražen praznoval svoj 44. rojstni dan.
Vedno bo z nami!

R.I.P.

O ženskah

2008-10-22T12:05:00.000+02:00

Moške najlonke

2008-10-19T11:38:00.004+02:00

Začenjajo se pojavljat stranski efekti tega, da je vse več folka pametnega z najmanj diplomo v roki. Taisti zakompleksani ljudje, sedijo doma in razmišljajo kako do denarja, ker niso hodili 4+ let na fakulteto in izdelali nebroj seminarskih nalog zato, da bi delali v tovarnah, dela za kar naj bi bili kvalificirani, pa ni. Vse lepo in prav, frišne ideje peljejo v boljši razvoj in boljšo prihodnost. Z eno majčkeno izjemo. Ideje, ki jih je človeška pamet zmožna sproducirat, so lahko neumne za popizdit. Največji dokaz za to, je nov izum, ki ne bo nikogar pustil hladnega. Moške najlonke.

Kot da ni dovolj, da vsak dan vse več moških izgleda kot malo bolj možate ženske, da nosijo pinki majčke in da sta glavna modna kreatorja tisti dve bledolični spaki. A zdej bomo pa še najlonke nosil? Najbolj žensko stvar na svetu? Na spletni strani http://www.e-mancipate.net/ je lepo vidno, kako zgleda en bebec, ki so ga naplahtali, da bo z najlonkami všečen vsemu kar leze in gre. Ne vem no, jst jih še za maškare ne bi dal gor. Si predstavljate tisto grozno bolečino stisnjenih dlak? Aja, tisti ki jih nosijo imajo noge najbrž obrite.

Svet bi bil popolnoma drugačen, če bi se ta butasta ideja prijela. Si predstavljate, da sploh ne bi bilo več tako enostavno opravit male potrebe v naravi? Če me spomin ne vara, se tele nogavičke precej hitro strgajo. Kdo bi pazil na to? Jst že ne. Življenje bi naredile precej bolj komplicirano, zato dvomim, da bodo hit. Edino Cristiana Ronalda si predstavljam v njih. Enostavno ni v moški naravi, da si na tak neumen način zakomplicira življenje. V tem so ženske mnogo boljše. Najdejo problem za vsako rešitev, pa da je ne vem kaj.

Sam sem proti poženstvovanju (besedo sem si izmislil, najbrž ni čist pravilna) moških. Zagovarjam zlato sredino med tistim klasičnim, s pirom v roki in po znoju smrdečem moškem in barbikami, ki se danes prebijajo med moderne. Ker to drgač nikamor ne pelje. Najlonke? Ne me jebat. Če jih dobim namesto vsakoletnega paketa desetih parov nogavic za Dedka Mraza, bom dokončno nehal verjet vanj.

Ajm alajv

2008-10-16T14:05:00.005+02:00

Preživel sem svoja prva dva leta. Sicer je bilo precej napeto, ves čas sem bil v pripravljenosti, kdaj bo želodec s svojo vsebino opozoril nase, vendar se na srečo ni zgodilo nič omembe vrednega. Zdaj ko vem, da let sam po sebi, če le ne doživiš kakega nenačrtovanega postanka, ni nič posebnega, bom šel naslednjič brez straha v luft. Ves strah je bil odveč.

Na Češkem me je Lena naučila češke oblike pregovora "Kar te ne ubije, te okrepi!" "Co me ne zabije, to me posili!" mi je precej bolj simpatično. In zelo zelo simbolično.

Prvič

2008-10-14T08:30:00.007+02:00

Na avion grem. Prvič. Mam nek čuden občutek. Ni me strah višine, strah me je nečesa nepoznanega. Po domače - posran sem kot mlada mačka. Pa še Katke ne bo, da bi me držala za rokce.
Polna luna je. Upam, da je pilot imun na te zadeve.
Če se letalo zruši, bom postal vraževeren. Stoposto.

Uspavanka

2008-10-11T17:48:00.002+02:00

Tako se poštima otroke! Zvočnike na ON.

Nekoga moraš imeti rad

2008-10-07T09:58:00.005+02:00

Bravo, mali.
TUKEJ poglejte kaj je imel naš tamau za povedat na temo ljubezni do staršev. In starejših bratov, seveda. :)

Odlično!

2008-10-07T09:16:00.003+02:00

Ste ga že probali? Smokija prelitega s čokolado, namreč. Reklama na teveju je resda precej butasta, zato so pa smokiji toliko boljši. Edina škoda je ta, da je trenutno na voljo le v miniaturnih vrečkah, ki se spraznejo po kakih štirih minutah. Pejte ga kupit, če ga še niste. Odličen je! :)

Dilema

2008-10-03T18:19:00.002+02:00

Je neplodnost dedna?

STRAAAAŠNO

2008-09-29T12:00:00.004+02:00

Tole sem našel na Tadejevem blogu.
Uradno najbolj smešen filmček na youtubu. Do solz sem se nasmejal, danes ga bom še 50-krat zavrtu. Vsaj.

Najbolj neumna vprašanja

2008-09-29T11:10:00.008+02:00

Spet se mi je zgodilo...

Po dveh dneh avanture po nekdanji skupni državi, peljem Kalo na sprehod. Vesela kot radio, ker se doooooolgo nisva videla, greva proti hosti, po poti, kjer ponavadi opraviva vsakodnevni sprehod ali dva. Ponavadi, razen veliko gomazečih gozdnih prikazni, ne srečava nikogar. Tokrat je bilo drugače. Pot nama je prekrižala gospa, blizu petdestih, oz. da ne bom krivičen, malo čez 40.

Beseda je dala besedo - k je ta kuzla vaš pes? in podobno. Kmalu sem dobil prvo butasto vprašanje. Čigav pa si ti? Buhpomagej teta. Tud če ne bi vedela tega podatka, bi še vedno lahko peljala svojo korolo s koruzo in žvečila zobotrebec med zobmi. Al ne? Zgleda, da ne.

Takoj ko je mamca povezala, kdo bi lahko bil, je sledilo vprašanje, ki ga imam za najbolj butasto, kar se jih lahko človek spomni. K se ti mene spomniš? je zadonelo skozi mojo, izgleda da votlo lobanjo. Tetica draga, se ti ne zdi, da bi rekel: "Čao Joži, kako si kej?", če bi te poznal? Ne, gospa, ne spomnim se vas. In potem sledi zgodba, po kateri trpniki (v tem primeru jst) zardijo.

"Se ne spomniš? Ko si imel nekih pet let, smo se skup peljali v fičkotu iz sejma, kjer je moj Sreč kupil avto. Tazga zelenga, k res ne veš? Sem ti dala bonbon, k ti ni bil dober. Na vsak način si ga hotel pljunit, pa se nisi upal. Tako smo se ti smejali! Haha. Pa se res ne spomniš??" Materbuh. Nadgradnja tega vprašanja je bila znak, da morava s Kalo naprej. Tetica je vprašala: "K si še vedno tako navihan, kot si bil takrat?" Kaj je pričakovala, da ji odgovorim? :)

Bo že držalo tisto, da privlačiš stvari, ki jih ne maraš in se jih bojiš. Tako kot gredo psi ponavadi najprej k tistemu, ki se jih na smrt boji in se ose pasejo blizu človeka, ki je alergičen na njihov pik, tako se sam vedno najdem na poti grdo gledajoče perutnine in tetic, ki kdobivedelzakaj mislijo, da imam željo po pogovoru z njimi. Kajčmo, gospod Murphy je vedno nekje blizu.

Aja, navihan pa sem, to pa.
Bože moj...

V deževnem jutru...

2008-09-26T08:21:00.001+02:00

... se iz gostilne pijana vračata Noj in Pav.
Objeta sta. Vesela in obenem žalostna, in pojeta tole...

Dontgivafak

2008-09-21T16:09:00.001+02:00

Tega se držim po tanovem. Priporočam.

Doggy steps

2008-09-18T14:05:00.003+02:00

Kolega Dzirlo me je v eni prejšnjih objav spomnil na izdelek, ki je med vsemi v ponudbi teve prodaje brez konkurence najboljši. V poplavi neumnih izdelkov, za katere nas na vse kriplje prepričujejo, da jih potrebujemo, so Kuži stopnice presežek vseh presežkov, in eden bolj hvaležnih pripomočkov za domače ljubljenčke. Edini po kakovosti in priročnosti primerljiv izdelek, ki se ga trenutno spomnim je le še Singing bird clock. Sej se spomnete reklame... Mommy, mommy its an aurial. It sure is honey. In potem se obrne v kamero... Since we have a singing bird clock, Ashley has much greater awareness of the world around her. Itak, da se spomnete :)

No, če nimate pojoče ure, si omislite vsaj dogisteps. Spremenile vam bodo življenje. Vprašajte Ashley.

Mamma mia

2008-09-17T13:18:00.005+02:00

Včeraj sva s Katko po doooolgem času spet obiskala hram predvajanja holivudskih filmov pri nas. Spet nama je, po nekem čudnem naklučju se to skoraj vedno zgodi, ratalo najti napačen dan za ogled filma, saj je v torek karta en mejčken cenejša in takrat folk navali ko svinja v jagode. Nekako tako, kot stare mamce v Tuš, ko ima 5 % znižanje na zelenjavo. Sploh ni važno, da glava zelja namesto 2 €, stane 1,9 €. Za 5 % se splača rint med policami in zapravit celo dopoldne. Whatever...

Mamma mia. Odličen film je bil. In s tem mislim, da je bil odličen. Perfekten. Zgodba je popolnoma enostavna in kar se mene tiče čist nepomembna. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejal v kinu. Abbina glasba je fenomenalno vkomponirana v dogajanje, v filmu je vse polno situacijske komedije, tiste najbolj pristne, na prvo žogo. Film sam po sebi je najbrž poln brezveznih napak, ki jih iščejo samooklicani kvalitetni filmski kritiki, najbrž tudi ne bo všeč tistim, ki bi radi od filma dobili neko strašno zgodbo o kateri bi lahko razmišljali ob čajčku. Tega ni. Film ponuja zgolj super dveurno zabavo, polno muzike in smešnih situacij, ki se dogajajo skozi cel film. In nič drugega, kar je naravnost odlično. Pejte ga gledat. Smeh do solz je zagotovljen.

Nova podoba

2008-09-16T13:55:00.002+02:00

Ustvarilo jo je podjetje JPG - Dizajn.
Vam je všeč?

Mama, volit (ne) grem!

2008-09-15T11:01:00.003+02:00

V nedeljo ne bo običajna nedelja. Večina tistih z volilno pravico bo šla, v tahmašnih oblekah, na volišča in v pričakovanju boljših delovnih pogojev, višjih penzij in cenejših redbull vodk, oddala svoj volilni listek. V ponedeljek bo vse slabo postalo dobro, vse dobro pa še boljše.

Komaj že čakam.
Upam, da se boste dobro odločili.

Ne odlašajte. Pokličite takoj.

2008-09-08T16:50:00.005+02:00

Zjutraj se kot prerojeni zbudimo na Dormeu. Takoj za tem si s pomočjo tihega pauerđuserja naredimo sokec in popijemo. Polni energije skočimo na fitnesroler, abtronic ali orbitrek - svobodna izbira pač. Potem si okrog riti namontiramo vibratoun, ki ima nalogo sprostiti napete mišice. S sproščeno ritjo se lotimo pospravljanja. Najprej seveda s kosmodiskom podpremo hrbtenico in ublažimo morebitne bolečine v ledvenem delu. Preventiva je zakon. Vse stvari, ki so v napoto zmečemo v spejs begs in kar naenkrat imamo veliko prostora. Vmes pobrišemo še malo prahu z dusterjem, ki ne spušča prahu in pomijemo tla z hadvaojem in rovus akva pauerjem, ki nista škodljiva za astmatike in se z lahkoto pospravita v kot. Sledijo trenutki zase. S tvizijem si brez težav odstranimo vse moteče dlake na obrazu in lotimo morebitnega celulita s posebno tehnologijo z napravo celjulesom.

Kmalu zazvoni. Pridejo obiski. Že takoj na vratih jih pozdravi pojoča riba v poletnem in pojoči venček v zimskem času. Ker ima nekdo težave z glasilkami si v uho ustavimo magni ir, da ga bolje slišimo. Magni ira nihče seveda ne opazi, ker je tako majhen. Obiske posedimo na turbo maksimus, ki ga z lahkoto napihnemo. Postrežemo jim palačinke, ki jih naredi palačinkar, skupaj si nato preberemo nekaj odstavkov knjige Martinov Mississippi. Ker se kmalu znoči, prižgemo hendi bulb, ki nas zaradi edinstvene formule izdelave ne opeče, če ga primemo. Tudi če pade na tla, mu ni nič, z lahkoto pa ga tudi poberemo, saj nam kolenski trak doktor levina podpira pogačico in popolnoma nič ne boli.

Tako. Obiski odidejo. Sledijo trenutki, ko nam je vroče v trebuh. Sauna belt v tem času poskrbi, da naše telo, kljub temu da mirujemo, porablja maščobne obloge. S ped egom si pred spanjem zdrgnemo še trdo kožo s podplatov in se počasi odpravimo v posteljo. Uležemo se na blazino, ki nikoli ne izgubi svoje oblike, v kombinaciji z dormeom, pa blagodejno vpliva na spanec.

Ste opazili? Izdelki teve prodaje nam naredijo življenje popolno. Spite zdravo, jeste zdravo, premigane imate vse možne mišice, slišite tudi najtišji šepet, o dlakah ni ne duha ne sluha, tudi trde kože na petah nimate več. Kaj še čakate? Ne odlašajte. Pokličite takoj.

Sirov burek

2008-09-07T09:59:00.008+02:00

Ste ga kdaj jedli? Stavim da nikoli! Zgoraj omenjena dobrota ne obstaja in ker sem še vedno v bosanskih sferah, čas pa preživljam med nevednimi slovenceljni, se čutim dolžnega, da širnemu občinstvu razložim teorijo o tako zelo priljubljeni hrani pri nas. Sirov burek je pita z mesom in sirom. Nisem siguren, da jo kje prodajajo.

Uglavnem... Beseda burek simbolizira pito z mesom. In neeeeeeeeeeeeeeeč druzga. Pita s sirom se imenuje sirnica, s krompirjem krompiruša, z zeljem zeljanica, z bučkami tikvanuša (tole sem si izmislil, ampak po moje nisem daleč), itd itd. Se pravi, če bi v pito zavili jetrca bi se imenovala jetrcanuša, če bi bosančine notri ubacile nutelo, bi bilo pol to nuteluša. Sej ste dojeli najbrž. Upam, da je zdej jasno. Zelo sem vesel, da sem vam razširil obzorja in da v javnosti ne boste govorili neumnosti.

Aja, še ena bosanska malenkost. Ćevapčići. To je čist nekej drugega kot čevapčiči. Prvi in zadnji ć sta mehka, tisti v sredini je malo trši. Prvega, ki v Sloveniji najde pravilno napisano tole plemenito jed, častim eno porcijo in zaloharmoni.

Je še kdo ratal lačen?

Fildžan viška

2008-09-02T18:35:00.001+02:00

Fildžan Viška - Zabranjeno pušenje

69-a moj stari i ja,
Na biciklima
Pa pravac Ilidža put rijeka, livada
Gdje teferići raja iz Sarajeva
Ćebe, pivara, roštilj i odbojka
Sve šareno poput ćilima
A sa radija 'Plima' od Indexa
I vijesti iz Vijetnama.

I stari reče tad:'Vidiš tu svako zna
Politika je prosta stvar,
Kafu kad zakuvaš, fildžan se ostavlja
Ako ''ko naiđe, jebi ga!'

To ovdje svako zna
To je raja iz Sarajeva
To ovdje svako zna
Raja iz Sarajeva
Iz moga Sarajeva

84-e je pao snijeg
I skupio se čitav svijet
Pa skije na rame
I sanke u ruke
Put Rajske doline

Begovu džamiju nekom kauboju
Jalija prodala
Strendžeri skontali
Da slava i novčići
I nisu najvažniji
U votaži

I stari reče tad:'Vidiš sada
Čitav svijet zna
Da postoji grad
Gdje se kafa zakuva,
I fildžan ostavlja
Ako ''ko naiđe, jebi ga!'
To ovdje svako zna
To je raja iz Sarajeva
To ovdje svako zna
Raja iz Sarajeva
Iz moga Sarajeva

Proljeće ''92. vreli čelik raznese
Sve komšiluke i sve derneke
Kažu, sve dosada
Je laž i obmana
Zavjera ustaško-džihadska
Il upali foluška

I stari reče tad, čisteći zgarišta:
'Ne žalim žutog yugu, a ni stan
Već što više nikada
Kafu kad zakuvam, fildžan neću ostavljat
Ako ko naiđe... jebi ga!'

To sada svako zna
To je raja iz Sarajeva
Iz moga Sarajeva
Raja iz Sarajeva
Iz moga Sarajeva
Raja iz Sarajeva
Iz moga Sarajeva...

Grade moj

2008-08-30T21:30:00.004+02:00

Bolj kot razmišljam, kako bi opisal naš izlet v Sarajevo, bolj sem prepričan, da ne bom našel pravih besed. Čustev, ki sem jih ponovno doživel, se z besedami ne da opisati. Tako, da se sploh ne bom trudil. Lahko bi govoril o samih superlativih, pa se mi zdi brezveze. O takih stvareh se ne govori in ne piše. To je treba doživet, ljudje ki podobno razmišljamo, pa o tem ne rabimo diskutirat. Dvig obrvi, pogled, pa vemo za kaj gre.

Vojna je poleg slabih, pustila tudi ogromno pozitivnih posledic - vsaj sam tako gledam na njih. Sarajevo je mesto z največjo dušo na svetu, Sarajlije pa so lahko za vzor vsem nam. Občutek imam, da prav nič na svetu ne more razbiti njihove volje do življenja, optimizma in dobre volje. Tam vlada tolikokrat opevano bratstvo i jedinsvo, nekej, kar Slovencem na žalost tudi na pamet ne pride, da bi poskušali vsakodnevno furat. Na žalost. Ubistvu, tega sploh nismo sposobni, če mene vprašate.

In to je to. Nimam kej več napisat. Če bi radi doživeli kej podobnega, skok v avto, pa gas. Če ne zarad drugega, pa zarad ćevapov in poceni cedejev. ;) Aja, še nekej... Družba moja... Bliss, Majolčica in Katka moja... hvala vam za lepe trenutke. Upam, da ste se meli vsaj pol tako dobro kot sem se imel sam!

Ugotovitve po super lepem dopustu

2008-08-25T11:53:00.007+02:00

1. Če zjutraj še ne veš, kam te bo vodila pot, boš končal na Rabu. S Katko sva se imela fenomenalno!
2. Fegl megl. Mater. Nč nimam proti istospolno usmerjenim. Če si pa velika pederčina, ki med hojo miga z boki kot Katarina Venturini, hrbet imaš zravnan kot da maš gor zvezane tri kosmodiske, mi to ni najbolj prebavljivo.
3. Če na tabli pred stavbo piše "sanitarije" še ni nujno, da se boš tam lahko izpraznil. Lahko, da samo prodajajo sanitetni materijal in keramiko.
4. Fajn je, da prej vprašaš kaj je tisto kar iščeš in komu je namenjeno. Ni kul, da ti tisti, ki jih vprašaš nič ne povejo, ampak se samo diskretno nasmihajo in pokažejo smer. Kaj kmalu ugotoviš, da je najlepša plaža namenjena nudistom in da te grdo gledajo, ker imaš na sebi majčko in hlače. Tudi ni jim mar, da si pešačil dva kilometra med vsemi mogočimi plazilci, da si prišel tja.
5. Če je voda kristalno čista, še ne pomeni, da mimo tebe ne bo pripravlal precej svež iztrebek.
6. Kul je, če v najdražji in najbolj fensi restavraciji daleč naokoli naročiš margarito in jo z boljšo polovico razdeliš na pol. Še bolj kul si, če ponujeno steklenico francoskega vina odkloniš in naročiš mali radler.
7. Kul je tisti, ki se na plažo pripelje s Hummerjem. Še bolj kul je tisti, ki Hummerju prereže gumo. Če jst pridem peš, tud ti ne boš šminkiral.
8. Kul je, da razen lastnikov apartmaja, kjer prebivaš, ni nikjer nobenih Slovencev.
9. Najbolj kul je, da mi po vrnitvi z morja ni treba mislit na nič drugega, kot na naslednji del dopusta. Sarajevo, grade moooooooooooooj...

Flygun - najboljši izum moderne dobe

2008-08-25T11:35:00.005+02:00

Poznate koga, ki ima rad mrčes? Itak, da ne. Mrčes še samega sebe nima rad. Predstavniki te živalske sorte, pa so po mojem prepričanju največje živalce, ki jih lahko ubijem. Vse kar je večje - no go. Zato je pa ubijanje teh glupih, letečih, gomazečih in dosadnih zverin toliko bolj zabavno. Posebej, odkar imam Flygun. (Mater, zvenim kot Anžej v reklami za dormeo).
Računalniki, uesbeji, telefoni, garmini, bluetoothi ... mah vse se skrije pred flygunom. Za nevedneže, kamor sem tudi sam spadal še ne dolgo nazaj, je to pištola za pošiljanje mrčesa na oni svet. Nameriš, bang, in muha je raztrančirana na n kosov. Ne le, da je ta igračka ena najbolj kul stvari s katerimi sem se ukvarjal, zadevo sem preiskusil v težkih časih in ni me pustila na cedilu.
V ljubljansko stanovanjce je neki večer priletel sršen. Precej nevarna živalca, če mene prašate. Pogumen sem ratal, ko sem se spomnil, da bom končno lahko preizkusil svojo novo igračko. Bang bang bang je delalo, ko sva se z življenskimi napori borila kdo bo koga. Zajebani so sršeni, vam povem. Ampak, v ključnem momentu četrte runde, sem bil taktično eno potezo spredaj. Sršen je padel. Res, da sem ene trikrat zgrešil, ampak... v četrto gre rado in sršena ni več. Zmagovalec je seveda Flygun.
Glede na vse užitke, ki jih nudi, stane zanemarljivo malo. Spoznanje, da napravica resnično deluje, je bilo neprecenljivo. Tako sem varen pred morebitnimi očitki, da sem otrok ker se igram s pištolicami. Priporočam. Hvala, Katka :)

Klaviaturist leta

2008-08-17T14:03:00.002+02:00

Odpiram tekmovanje za najboljšega muzičarja na sintisajzerju. Komisija ste vsi vi, kriteriji so čist subjektivni, izpostavil bi samo glavnega. Količina solz pri smejanju med ogledom.

1. kandidat

2. kandidat

3. kandidat

Tole spodaj pa sicer ni klaviaturist, je pa iz ožjega sorodstva prvega kandidata.

And the winner is?

Potonfelni

2008-08-14T16:07:00.006+02:00

Moj sotrpin v službi, Cene - legenda, je imel strašne komentarje glede mojih kroksov oz. potonflnov, kot jim on pravi. Vedno znova je govoril, da so prtonfnli brez smajlijev brez veze, da to moram met, ker drgač to ni to itd itd. Uglavnem, vladala je must have situacija in da bi bila stvar taka kot mora, sta se s svojo boljšo polovico Petro, odpravila v šoping po kroks asesorise. Od včeraj naprej mi tako levo nogo krasi sonček, desno pa krava, ki kaže jezik.

No, zdej so še enkrat bolj udobni kot prej, o tem, da so pa trikrat lepši, mi pa ni treba govort. Sem ovekovečil in vam dovolim, da vsak dan enkrat pogledate, kako so lepe.

Cene, hvala! :)

Aha, da ne pozabim. Cenetova Petrica danes praznuje svoj rojstni dan. Veliko sreče in vsega dobrega voščim. Tako na zasebnem kot tudi na poslovnem področju. In seveda, naj ti sonce sreče nikoli ne zaide!

Presenting Lucy - raste ko kvasac

2008-08-09T21:34:00.007+02:00

Do včeraj je v moji glavi veljalo, da se za domače ljubljenčke štejejo ribice, hrčki, morski prašički in kaka mala mačka oz. kužek. Malo bolj ekstremni so si lastili kače, pajke ali kameleone. Najbolj ekstremna se mi je zdela tista stara - vsi jo poznate, ki ima v svoji garsonjerici prašiča. Tristo kilsko Cico, ki raste ko kvasac in jo je do danes že najbrž pojedla. Cica tastaro, namreč.

Včerej sem se prepričal, da se tudi v moji bližini nahajajo ljudje, za katere bi na prvo pogled komot trdil, da jim v glavi ne teče vse, tako kot mora. Še huje je to, da je ta oseba moj prijatelj, za katerega vem, da mu glava dela normalno. Zavedel sem se, da moram definitivno spremenit svoje predstave, kaj pomeni hišni ljubljenček. Jure si je namreč omislil pravega pravcatega prašiča. Sorodnika vseh tistih pršutov, ki ste jih zmazal za novo leto. Ja ja, kdo je zdej nor?

Uglavnem, pujsici je ime Lucy - tako kot tisti dosadni babi iz Sedmih nebes. Velika je za en čevelj in je rozaste barve. Čeprav je mini prasička, oddaja zvoke pravega prasca. Kul je da ne smrdi, in da ve kje mora opravljat biološke potrebe. Se kr bojim pomislit, kaj bi bilo, če tega ne bi znala. Ko odraste, bo imela nekih 15 kil, čeprav ne bi stavil, da jih ne bo 115. Sej veste, raste ko kvasac. Upam, da obstaja kak priročnik, kaj se tele super pametne živalce uči, ker si nekako ne predstavljam da ji rečeš "glas" ona pa naredi tisti strašni hrk hrk. Najbrž majo neke svoje prašičje fore.

Sej, če dobro pomislim, so prašiči iz enega zelo preprostega razloga še najbolj kul domače živali. Nima jih vsak. Bo pa najbrž zelo smešno, ko se bosta sprehajala in bosta deležna neumnih pogledov mimoidočih.

Tu sum up... Lucy, veliko sreče voščim. Naj ti prašičje sonce sreče med glupimi Slovenceljni nikoli ne zaide. Ti prinesem en krompir naslednjič ko pridem. Hrk hrk.

Baklava

2008-08-07T16:00:00.008+02:00

V srcu balkana - Sarajevo, Bašćaršija

Ah, ja ta moja ljubezen do vsega balkanskega mi je še dandanes nepojasnjena. Danes slučajno slišim Halida Bešlića in me prec razneži. Bolj kot sem Slovenec skorej ne bi mogu bit, jst se pa obnašam kot da sta moja starša Zuhra in Haris. Bolj kot potica, Avseniki in Natalija Verboten me privlačijo ćevapi, Vesna Pisarović in Sarajevo. Zakaj že? Mogoče sem bil baklava v prejšnjem življenju. Ne vem zakaj mi srce zapoje, ko vidim lilije na bosanskem grbu in takrat ko se pripeljem v Zagreb, ob Triglavu in Primožu Trubarju pa sem ravnodušen. Slovenskega humorja ne razumem, ko Bosanc odpre usta, umiram od smeha. Sicer imam rad imam Slovenijo in vse slovensko, samo ne vem, ni to to. Mogoče je Jugoslavija tisto, o čemer govorim. Malo tega, malo tistega. Mogoče, ne vem, ne spomnim se kej preveč, kako je bilo včasih. Najbrž je bil nekje haklc, čim se je končalo, tako kot se je. Uglavnem, kmal moram spet nekam dol. Da napolnim dušo. Al kako se temu reče :) Še Katko, da prepričam, pa bo! Sevdah.

Če bi jutr umrla...

2008-08-03T08:11:00.003+02:00

Včerej zvečer, nekje ob pol enajstih zvečer, se mi je zdanilo. Ne ni od tega, ker sem bil za računalnikom od jutra. Bil sem v popolnoma treznem stanju in niso me obiskali nezemljani. Tud Damjana Murka s svojo bleščečo podobo ni bilo blizu. No, da ne dolgovezim. Po enih 26 letih sem v medijih spet zasledil Vesno Pisarović! To je tista umetnica, ki je nekej najboljšega kar lahko poslušaš. Tista, ki je odpela meni najjlubšo pesem vseh časov in tista s katero sem nekoč pred davnimi časi pel na odru. Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! She`s alive!

Uglavnem, dečva je bila zadnje dve leti na Nizozemskem, kjer se je učila petja. Mater, kot da prej pa ni znala. Svašta. Po tanovem nastopa s tremi tujci, pojejo pa neko đez glasbo. Nisem je še slišal, samo baje je folk precej navdušen, ko sliši njeno novo interpretiranje glasbe. Bomo videl, jst bom najbolj vedu, kako dobro je. :) Zdej se, po krajšem obisku lijepe njihove, sicer vrača v deželo kjer na plažo hodijo v hrib, dobra novica pa je da se že čez eno leto vrne, in bo posnela NOV album. Ou je! Povedala je še, da jo strašno zabava, ko ljudje slišijo njen nov glas, najbolj pa se mi je dopadla njena izjava, da je odšla samo zato, da bi se enkrat vrnila. Kako kul. Komaj že čakamo!

Čista desetka

2008-07-30T14:23:00.000+02:00

Divji skakalec
Uploaded by SeekK

Nagravžen folk

2008-07-30T07:28:00.003+02:00

Priznam, zelo nevesten sem, kar se tiče umivanja sadja pred zaužitvijo. Nekako se mi ne zdi narobe, če jabolko fejst obrišem ob majico, namesto da bi ga šel oprat. Pa tud kako grozdno jagodo sem že pojedu, brez da bi jo opral. Najbrž se je na ta račun v mojem telesu tvorilo precej protiteles za razne bakterije, pa tud kaka driska ali šraufanje po trebuhu sta me matrala zaradi tega. Kajčmo.

Ampak, od danes naprej, obljubim, da bom sadje pral šestkrat in ga vsakič orenk podrgnu, da bom res vedu, da je čisto. Zakaj taka strašna odločitev?

V Mercatorju sva s Katko navsezgodaj kupovala zajtrk. Družbo ob polici s sadjem nama je delala na uč precej zajebana baba. Taka ogromna, k bi me z eno roko lahko dvignila pod strop najboljšega soseda. Sem jo pustu pri miru, kajčem drezat. In kaj je pol naredu ta nagravž nagravžni babji? Z nabolj nagravžnim kašljem na svetu je poprašila vse gajbice sadja. Roke pred usta najbrž ni dala zato, ker bi bila vsa mokra. Bljak. RES nagravžno. Dobro, da sva mela svoje banane že v rokah. Z želodcem v grlu, pripravljenem da vsak čas eksplodira, sva se odpravila na blagajno. Vmes sem se zaklel sam pri sebi, da če bom že jedu sadje, ga bom pral, pral, pral in še enkrat pral. Folk, dejte prat jabolka, nikoli ne veste, kater nagravž se je pred vami sprehajal mimo njih in koliko nevidnih človeških izločkov se nahaja na, na uč, čudovitem sadežu.

Rey Gan

2008-07-24T14:06:00.006+02:00

Evo naju z Povšotom. Komot bi prišla na naslovnico menshelta. Italijanskega.

Naslova se ne morem spomnit

2008-07-22T17:28:00.007+02:00

Že dolgo nisem pizdil, zadnje čase sem pa precej razdražljiv in me pa malenkosti spravljajo v slabo voljo.

1. Ljubljanski kolesarji. Fakof, ej. Če majo troblo na svojih biciklih mislijo, da lahko pičijo 50 na uro med v miru sprehajajočem se folku. Drin drin in pričakujejo, da se bodo vsi umaknil. Da ne bi. Malo bolj počasi se fijakajte pa bo vse mnogo lepše. Ljudje ne bodo prestrašeno gledali, kdaj jih bo kak živčni biciklist podrl po tleh, vi pa tud ne boste nič zamudili. Tejk it izi.

2. Vreme. Odlična tema za pogovore, če se nimaš o čem pogovarjat. In, kako si? -Dobr, pa ti? -Ej, zadnje čase kar kul. -Je pa vroče danes, ne? -Ja, svinjsko. -Trontelj je reku, da bo popoldne padalo... Veste o čem govorim, ne?
No, na jetra mi gre vreme. Na jetra mi grejo nevihte in neurja. Pa tud dežja samega po sebi ne maram. Poletje je. Vsaj koledarsko. Oblaki, spiz...te na južno polloblo. Zalivejte kumare in odkrivajte strehe po Avstraliji in Južni Afriki, nas pa pustite pri miru.

3. Naši košarkarji. Materbuh, občutek mam, da če bi na turnirju igrale tri reprezentance, bi bili naši četrti. Jst ne vem no. Sposobni so premagat orenk dobre ekipe, znajo pa zgubit proti Vatikanu. Je to tisto, čemur rečemo čar športa? Če si večni luzer, potem zagotovo ni.

4. Teleray. Svojo Nokio s popravljenim zvočnikom čakam že 15. dan. Še ene dva dni bom strpen, pol pa pridem tja z dvema Bosancema k skupej merita 4 metre pa pol in sta težka 300 kil.

5. Jst. Tečen sem zadnje dni. Utrujen. Nenaspan. V mislih imam morje, na poti do tja pa me ovirajo še trije ogromni projekti. Ampak se ne dam! Večnega optimista v meni ne zlomi prav nič.

Čez kak mesec bo življenje kot v pravljici. Ne bom gledal živčnih kolesarjev, sijalo bo sonce, neuspeh košarkarjev bo pozabljen, nokia bo v žepu, sam pa ne bom več tečen. Namakal bom rit v morju in se mi bo je... za cel svet!

Kako ste pa vi kej te dni? :)

Pivo in cvetje v dveh slikah

2008-07-12T16:46:00.002+02:00

V četrtek smo bili v Laškem. Kačika, Majčika in Malimilčika. Na plakatu je pisalo, da poje Đibo in kjer je on, tam smo mi. Hop v avto in gasa!

Đibo je bil spet super, ampak ne bom pisal o njem. Njega se samo posluša.

Prišel sem do dveh ugotovitev. Prva je ta, da obstaja v Sloveniji nekdo, čigar glasba mi je res všeč, druga pa ta, da obstaja v Sloveniji tudi nekdo tak, katerega glasbe se bojim. Začnimo s slednjim.

Ste slišali za trio Eroika? Itak, da ste. Trije isto oblečeni deci, ki se ob petju nagravžno pačijo, delajo glasbo ob kateri se neprijetno počutim. Njihova interpretacija po mojem scenariju paše v zaključno špico kakega trilerja z nadnaravno tematiko in ogromno žrtvami. Se pravi neki zlobni angeli, ki postrelijo pol človeštva. Fantje so bojda razprodani. Sam se jih bom izogibal.

Ekstrem na pozitivni strani je Neisha. Carica sto na uro. Preprosta, nič važna, naravna, simpatična. Njena glasba ima besedila daljša od dveh vrstic, povedo pa več kot pet albumov Saše Lendero skupaj. Tudi svojo najnovejšo popotnico v življenju, sem našel v besedilu njene pesmi. "Brez veze vse je, razen sreče v nas!" Se podpišem pod tole.

Še nekej... Zelo lepo bi bilo, če bi tudi v Novem mestu imeli kakšno podobno prireditev tej v Laškem. Namesto Pivo in cvetje, bi se lahko imenovala Clio & tablete. Clioti majo rok trajanja podoben odprtemu pivu, tablete pa zato, ker bi Krka pač dala nekej denarja zraven. K ne bi blo super? Če bi se še organizatorji tako potrudili kot se v Laškem, bi podgurci pa sploh užival.

Kaj mislite?

Lakost

2008-07-09T11:12:00.002+02:00

Gre Mujo na križarjenje po Nilu. Srečajo krokodila, ki se jim lačen nevarno približuje. Mujo komentira: Nemoj, Lakost, matere ti!

Game - Set - Match

2008-07-07T11:09:00.009+02:00

Ogled Federerjevega popravljanja frizurice in Nadalovega vlečenja gat iz riti - 110 €. Zmaga v Wimbledonu - precej €. Da zaradi tenisa ne predvajajo oddaje o društvu kmečkih žena iz Hajdine - neprecenljivo.

Ste gledali kej televizije včeraj? Mostovi - Hidak so odpadli. Na zdravje je odpadlo. Tudi obljubljenega prenosa teka navkeber iz Dolža ni bilo. Vse je odpadlo. Zakaj? Zaradi matineje na Wimbledonskem teniškem igrišču. Federer in Nadal sta finalni dvoboj začela ob treh popoldne. Takrat sem bil še doma, v rodni grudi. Videl sem celo prva dva seta. Potem sem prišel v Žabarijo. Omenjena dva sta še vedno tekala po zelenici. Potem sem večerjal, si umil zobe. Kaj je blo na teveju? Valda. Bang bang z rumenimi žogicami je še vedno trajal. In se ni končal pred pol enajsto zvečer. Uradno 288 minut. Neuradno skupaj s prekinitvami celo popoldne in večer. Strašno.

Ves ta čas, je bilo na tribunah ob igrišču 15.000 ljudi. Od treh do pol enajstih. Vsak izmed njih je po moji logiki v tem času moral nekej jest in pit, da ne govorim o tistih bolj intimnih bioloških potrebah. Vprašam se, koliko je bilo tistih, ki so imeli rezervirane letalske karte ob sedmih zvečer. Valda, ob treh je tenis, do petih bo fetrik, še en krog do velikega Bena in hop na letalo. Jok brate, odpade. Vmes je dvakrat padal dež. Koliko ljudi je imelo mokre gate? Ne malo. Koliko staršev je imelo ob sebi tečne otroke? Koliko žena je pripravilo večerjo, ki pa je moški niso nikoli pojedli. Jebat ga, do enajstih so se jajca na uč že zdavnej ohladila. Sicer pa ne dvomim, da je večina na tribuni uživala ob do nezavesti trajajočih mojstrovinah doli na zelenici.

Najbolj so, oprostite izrazu, najebali pobiralci žog in linijski sodniki. V položaju, podobnem tistemu, med opravljanjem velike potrebe na veceju na štrbunk, so morali ves ta čas gledati super hitre žogice, in oceniti ali so padle pred črto ali za njo. Delo, razen neumnega delovnega položaja, niti ni preveč stresno. Precej velika pomankljivost pa je ta, da nikoli ne veš, kdaj se tvoj delovni dan zaključi in kdaj te bo v betico zadela žogica s hitrostjo 200 na uro. Aja, da ne pozabim podajanja prešvicanih brisač. Grozna služba, če mene prašate.

Oba udeleženca finala sta danes najbrž precej utrujena. Strašen dvoboj je bil. Končalo se je z zmago Nadala. Federer je zgubil po ne vem koliko dvobojih. Najbrž je zato jokal po koncu. Revež bogi. Verjamem da je grozen občutek, ko si cel dan tekal za žogicami, na koncu pa moraš čestitati tistemu, ki je malenkost bolj tekal za njimi. Vedno se mi je zdelo, da je, kar se čustev tiče, bolje biti poraženec. Na poraze se nekako navadiš, ko pa enkrat zmagaš je pa občutek stokrat boljši. Ne vem, bom moral sodelavce prašat. Kar se tega tiče sta si tenis in namizni fuzbal najbrž precej podobna.

As među kockama

2008-07-05T13:28:00.002+02:00

Tole sem danes našel v naši špajzi. To je shramba - za tiste nepodgurce, ki ne razumete starih domačih izrazov. Slogan je vrhunski. Tako enostaven, pove pa vse. As među kockama. To se samo Bosanci lahko spomnejo. Majkemi.

Iz srca mora

2008-07-02T11:29:00.001+02:00

Bravničar wannabe

2008-06-30T07:34:00.004+02:00

Igral sem se fotografa. In to s telefonom. Za sodelovanje se zahvaljujem sledečim modelom: kuzlici Kali, mački Mini, mamici, ki leži v bolnici in vinjeti na usrani šipi. To so najboljši modeli. Ker so zaradi takšnih in drugačnih razlogov precej pri miru, sem lahko večkrat slikal in tako vsaj malo prikril svoje fotografsko neznanje. Vsaj megleno ni preveč. Ko se naučim uporabljat še kako drugo funkcijo razen AUTO, še kaj objavim.

Sobota, 21. 6. tega leta

2008-06-21T21:45:00.003+02:00

En kronološki pregled današnjega dogajanja. Popoldne si več nisem sledil. Zdele sem kaput.

00:00 - Strašno slabe volje, ves žalosten in depresiven zarad nesrečnega in nepravičnega rezultata četrfinalne tekme eura, se odpravim spat. Odločim se, da športa ne bom več spremljal in da bom v nadaljne med tekmami izdeloval gobeline. Sigurno bo manj stresno. Pa kebaba se ne dotaknem več, pa če umrem od lakote. Fuj fej.
01:30 - Ob pogledu na uro, sem se zavedel, da se je zadnjo uro in pol premlevanje zadnjih minut drugega podaljška tekme upiralo spancu. Fak, dej že zaspi. Kmalu mi rata.
06:00 - Budilka. Auf. Opravim taxi dejavnost do Bršljina, po povratku malo zadremam.
07:30 - Budilka part deux. Auf. Umivanje, iztrebljanje in oblačenje. Odhod - smer Gorjanci. Zakaj že? Nikoli nisem videl prav nič pozitivnega v hoji navkeber. Jebatga, gremo.
09:00 - Če bi bil kak pohodnik bi vedel, da se avtomobila ne pusti na prvem parkirišču, ki ga zagledaš. Namesto pol ure hoje v klanc, meni in družbi uspe najti pot, po kateri smo se dve uri vzpenjali navkeber. Fakinšit, kaj mi je tega treba?
11:00 - Sonce me žge v betico, ko spremljam ljubljenega bratca pri igranju med dvema ognjema. Zdele v faco izgledam kot vaški pijanček po peti rundi.
14:00 - Avto moj, kako te imam rad. Z opečeno faco, žuljavimi nogami in v dehidriranem stanju odrinemo nazaj proti civilizaciji.
15:00 - Skoraj zamudim sestanek z gospodom iz bršljinske krajevne skupnosti, ki mi je predal ključe hiške, kjer bo jutri potekal referendum. Dobim strašna navodila o tem, kako se zaklepajo vrata, zapirajo okna in prižiga in ugaša luči.
16:30 - Stopiče. Tekma z mojimi Dežmarji. Zmagat moramo, če ne bo jutr jeba. Tekma po strašni vročini. Opečena faca dobiva novo barvo - mogoče malo vijoličasto. Odigramo 2:2. Kurac. Jutr bo treba zmagat, če hočemo v višjo ligo. Sami smo si krivi. Pa sodnik in nepokošena trava.
18:20 - Vsem, ki so bili na cesti med Stopičami in Novim mestom se opravičujem. Omejitev ni bilo, vse kar sem vedel je bilo to, da imam še dobre pol ure, da pridem domov pod tuš in potem na novomeško občino, kjer mi bodo povedali, kako moram jutri poskrbeti za volilce.
19:02 - Nisem veliko zamudu. Vroče je za popizdit. Ohladim se med poslušanjem navodil. Dobr, da občina premore klimo. Mogoče me malo čudno gledajo. Tudi jst bi, če bi videl rdečeglavega človeka. Ja ja, kaj me gledate? Glih kar sem z Mallorce prišel.
20:00 - Sestankič z volilnim odborom. Dogovorimo detalje, uredimo volišče. Dan se počasi bliža koncu. Hvala bogu, sem imel občutek, da bo kr trajal in trajal.
22:00 - Pridem izpod tuša. Trenutno na vsemrežju pregledujem današnje dogajanje. Komentarje o včerajšnji tekmi preskočim. Danes bi rad spal. Jutr dopoldne moramo zmagat. Popoldne pa dostojno opravit delo na volišču oz referemdumišču. Strašen dan bo spet. Pa še nedelja bo. To je tisti dan pred ponedeljkom, ki je ponavadi težak za znort. Boljš, da ne pomislim na službo. Spet se bom hecal z IB-jem in njegovim IB-jem. Dopust moj, si me za vedno zapustil? Kdaj bo prišel dan, ko bom lahko izklopil telefon in ne bom pomislu na maile, računalnik in ostale stvari, s katerimi si otežujemo naša preprosta življenja?
Začenjam filozofirat, najboljš da zavijem pod kouter. Dosvidanja!

Tirlititi, opa opa

2008-06-19T10:54:00.004+02:00

Imate radi narodnjake? Sej veste, to je tista glasba, ki jo ponavadi (največkrat iz svojih Nokij n73) nabijajo tisti mali črni najstniki s svetlečo se glavo, oblečeni v lakost majicah, šumečih trenirkah, obuti pa v snežno bele najkice. Tista iz teve pinka, s katero se ponavadi končajo fešte, plesni pari pa ne obstajajo, ker se pleše v krogu. No, to je ta muzika. In kaj hočem povedat? Ne le da je melodija teh pesmi vrhunska (tirlititi - zakon), tudi besedila so takšna, da bi komot dobila kakšne gremije, emije, viktorje in podobno. Našel sem super stran iz katere kopiram nekatere cvetke. Smeh zagotovljen!

Kuce laje, a ja mislim ti si, otis'o si sarmu probo nisi!

Caki, Caki, Cale kupi mi sandale, samo pazi Cale da ne budu male!

Moja mala nema prednji zubi, kad me ljubi jezikom me ubi!

Milane moja ruzo, cale mi se naoruz'o, u vazduh ce sve da digne samo kad te stigne!

Necu da ljubim jednu ili dve, ja sam covek za devojke sve!

Opasan je jež kad ga neko takne, izbo' je Snezu ne moze da makne!

Ustaj zete da mi krešeš dete!

Jer sam čovjek sa planine, željan pi..e ko slanine.

Strašno, anede? Tirlititi, opa opa.

Človek, ki je obul prevelike čevlje

2008-06-18T09:27:00.003+02:00

Hja, je že tako, da ljudje največkrat poskušamo kopirati nekoga, ki je v danem trenutku boljši, skoraj pri vseh, pa obstaja želja, da bi učenec premagal učitelja. Večkrat se to tudi zgodi. No, danes ponoči se pač ni. Pa tudi ne bo se. Nikoli.
Kobe Bryant je imel neizmerno željo postati novi Michael Jordan. Pridno je treniral z namenom postati boljši. Najboljši. Želel je biti boljši od Njegovega veličanstva. Ampak, jebat ga, včasih so želje kljub trudu nerealne. Vzemimo Damjana Murka za primer. Človek se res trudi, da bi končno pravilno odpel vsaj enega od svojih sfaljenih tonov. Tukaj ni kaj oporekati. Ampak, kajčmo, za take primere obstaja besedna zveza Sizifovo delo. Mogoče bi bilo bolje, da bi se lotil sajenja rožic. Čeprav... tudi te bi najbrž ovenele, če bi jim samooklicani slavček zapel katero od svojih veleumnih uspešnic. Nikoli mu ne bo uspelo, prav tako kot tudi Bryantu ne. Precej nerealne želje je imel in jih še vedno ima. Iskanje naslednika Vsemogočnega so začeli mediji. Prvi, ki se je javil je bil Guesswho. Obul je občutno prevelike čevlje. Biti Jordan ni mačji kašelj. Za kaj takega potrebuješ malo več kot košarkarsko znanje in žlice Vegete. Kobe resda dosega veliko točk, prav tako tudi drži, da v svoji povprečni ekipi precej izstopa, vendar sem mnenja, da bi podobno število točk dosegal tudi Hasan Rizvić, če bi imel avtoriteto in število porabljenih žog na tekmo podobno Bryantovim.
Ponoči so Celticsi osvojili naslov prvaka lige NBA, najbolj dolg nos med vsemi, pa je ob odhodu iz dvorane imel prav Bryant. Še eno leto zapored mu ni uspelo. Znova je treba cilj biti najboljši med najboljšimi prestaviti za eno leto naprej. In tako iz leta v leto. V nedogled.
Mr. Bryant, če tole berete... Ne bo vam uspelo. Neponovljivemu se ne reče zastonj neponovljiv. In tista pirueta v zraku, ki jo izvajate, ni niti približno tako dobra kot Jordanov fade-away, prav tako je v vašem nasmešku neprimenjlivo manj karizme, kot v Jordanovem. In prav tako boste imeli svojih deset prstov več kot preveč za vse prstane za naslove prvaka. Air je samo eden. Vedno bil in vedno bo. Cap. Sirena. Konec.

Carica

2008-06-16T11:13:00.004+02:00

Po naravi sem tak, da se, če raja preveč vneto kritizira oz. hvali nekaj ali nekoga, se postavim na kontra stran. Nezavedno, ampak se. Trenutno najbolj opevana televizijska voditeljica Nina Osenar, je že nekaj časa na tapeti, kot ena najbolj antipatičnih in vreščočih likov, ki jih gledamo po televiziji. Hmmm, meni je Nina kul.
Kul mi je, ker se ji na en km vidi, da je samozavestna, nezakompleksana in da uživa v tem kar dela. Kul je, ker se zna pošaliti na svoj račun in odlično koketira s kamerami. Kul je, ker ne uporablja veliko polglasnikov, ki so značilnost tistih, ki mislijo, da je besedni zaklad nekej svetlečega in se ga da prijet. Kul je, ker je kljub svoji "slavi" preprosta in ni zafnana kot nekatere njene wannabe kopije. Kul je, ker je taka kot je. In nič drugačna. Kul je, ker gre po svoji poti in se ne ozira na mnenja zavistih slovenceljnov. Mogoče je včasih malo pretiravala s svojo senzacionalno predstavitvijo kometatorjev v bigbraderju, ampak - noubadi is prfekt.
Škoda, da je konec tega plemenitega resničnostnega šova. Škoda tud, da Sandi ni zmagal. Čeprav tudi Nasketu privoščim glavno nagrado. Naj pobič končno zamenja streho in posname rap album. Drgač pa... kot bi rekla Nina... pazite kaj sanjate, Angelca Likovič vas gleda! Strah strah.

Wanna go for a ride?

2008-06-13T10:33:00.006+02:00

Kaj je najbolj bosanska stvar na svetu? Nekaj, kar nas po moje vse spomne na deželo onkraj naših meja. Golf dvojka. Čeprav je udoben kot dvosedežnica na Krvavcu in oddaja glas traktorja med oranjem je legenda za vedno.
Brez dodatne opreme, precej skromen v primerjavi s konkurenco, odporen na vse udarce in zasidran v srca ogromno ljudi. Nekako tako kot dežela od koder prihaja. Vse kar diši na majku Bosnu imam v srcu. Čeprav sem čistokrvni Slovenec - majkemi.
Gre kdo na burek?

Život leti, kapetane!

2008-06-07T13:22:00.005+02:00

Danes mineva 15 let od smrti največjega. Zadnjega športika, ki je namesto zaradi denarja tekal zaradi športnih izzivov. O njegovi košarkarski in ljudski velikosti se je govorilo še ko je bil živ, dandanes pa je videti, da so vsaj delčki mita o največjem ostali povsod. Da je bil neponovljiv dokazuje tudi to, da ga veličajo tudi tisti, ki niso ga niso imeli priložnosti videti na delu. Tudi sam sem šele dobro začenjal spremljati žoganje, vendar je bilo nekaj tekem dovolj, da se je s svojo strastjo do žoge zasidral med tiste, ki jih spoštujem in cenim. Poleg številk, ki govorijo o njegovi vrhunskosti pod obroči, dejstva, da se dvorana v Zagrebu imenuje po njem, da dres s številko 3 visi pod stropom dvorane v New Jerseyu in da mu je G. Ivanišević posvetil Wimbledonsko zmago, povedo tudi, da je bil velik človek. Zame NAJVEČJI! Tisti, ki je pokazal življensko pot, ki ji poskušam slediti.

Život leti, kapetane.
R.I.P.

Od 6:22 naprej... smrk smrk.

Zarečeni kruh je mati modrosti

2008-06-04T13:19:00.005+02:00

Hja, pa se je zgodilo. Nekaj, kar sem bil prepričan, da se ne bo. Ampak, jebatga, ko je treba je treba...
Zadnje čase pijem ogromno vode. Baje je zdravo. Obstaja pa tudi neko pravilo probiotike, ki pravi, da kar gre not, mora tudi ven. Vse lepo in prav, če si nekje, kjer obstaja dostojen prostor, da izločke spraviš ven. Če pa tega ni, pride to situacije, ki sem jo danes doživel. V centru Žabarije nisem imel časa, da bi skočil do službe, kjer tovrstni dostojni prostor obstaja. Kajčmo. Da bi bolečine v spodnjem delu trebuha popustile, sem moral na javni vece. Z mešanimi občutki sem stopical po stopnicah navzdol in čakal, kdaj bom pohodil kakega brezdomca. Kmalu me je zmotil vonj po nečem precej nagravžnem, mogoče po kakem živem bitju, ki je umrlo kak teden nazaj. Seveda nisem pričakoval vonja po rožicah, upal sem le, da bom lahko dihal. En mau sem se zmotu. Potem pridem do strašne dileme. Kdaj se ta strašna storitev zaračuna? Prej al pol? Z manjšo nejevoljo pristopim do okenca. Vprašam. Stric pravi da se plača pol in mi zaželi veselo scanje. Ou rajt. Najdem najmanj umazan pisoar in zelo hitro opravim. Jebat ga, če me kdo opazuje, sem precej nemiren. Posebej če je moški, ki delo opravlja na precej nezavidnem mestu. Najbrž ni dobre volje. Nenehen pogled na pisoarje in iztrebljajoči se folk res ni nekaj, kar bi si želel med delovnim časom. Bljak.
Ampak, mi je ratalo, olajšanje je bilo popolno. Čeprav... Zarečenega kruha se res največ poje. (jst pa že ne bom plačal, da bom scal - jok brate!)
Aja... mala potreba stane 0,17 €. Za sranje nisem vprašal.

Tjulen Teddi

2008-05-26T12:22:00.004+02:00

Pa je šel... Ko sem Teddija nazadnje videl, je bil še Tadej. Zakaj ga ne vidim drugače, kot preko spletne kamere? Ker je prijatelj odpotoval na daljno Islandijo, kjer bo domorodce učil žoganja.
Poleg brcanja žoge, lovljenja tjulnov in pingvinov, ter ritnega drajsanja po ledenikih, si prijatelj čas krajša s pisanjem dogodkov, ki se dogajajo ene par taužent kilometrov daleč od doma. Za vse, ki vas zanima, kaj se dogaja profesionalnemu nogometašu v deželi na koncu sveta in dva kilometra ježe levo, bo www.tadejventa.blogspot.com pravi naslov.

Aha, še manjši dodatek. V enem postu je omenil, da pogreša govejo juhco in Mlade Dolenjce. Juhco imaš na slikci, strašni ansambel pa igra samo zate.

Jebajebasta

2008-05-20T16:55:00.004+02:00

Zadnje čase me je precej strah. Poleg golobov in ostale pernate drhali se zadnje čase bojim ljudi. Neznance, ki jih srečujem na cesti delim na tiste, ki zgledajo kul in tiste, za katere obstaja možnost, da imajo na sebi bombo in čakajo pravi trenutek, da iz sebe naredijo puzzle.

Nisem več siguren, da so ljudje normalni. Al pa jst ne sledim in je z mano nekej fejst narobe. Kaj vse se dogaja, to skor ni za verjet. Vsi povprek gladovno stavkajo, po šolah se streljajo, vsak dan poročajo o posilstvih, ugrabitvah, da ne govorim, koliko ljudi kar spizdi neznano kam in jih policija beleži za pogrešane. Kaj to je zdej trend al kaj? Sem mislu da so Rebelde kul, samo zgleda da je bolj kul, če odideš neznano kam in te par dni iščejo, povsod objavijo tvojo sliko, pol se pa vrneš. Kaj dogaja raznim Priklopilom in Fritzlom? Zakaj namesto, da bi gledal fuzbal in grickali pistacije, delajo tako nagnusne stvari, da se jih še v CSI - ju ne bi mogli spomnit. Jst ne vem, ne štekam.

Poleg zgoraj omenjenih, ki polnijo medijski prostor, zadnje čase videvam vse več takšnih, ki jim prav tako nekej čudnega dogaja, pa se o njih ne govori. Tako sem recimo videl človeka, ki je sredi belega dneva uriniral na vrata glavne ljubljanske pošte. Pa to ni bilo diskretno uriniranje. Tip je z krožnimi gibi z boki poskrbel, da je svoje izločke enakomerno porazdelil tako na vrata, kot na vse stopnice. Ja, nekej mu je dogajalo. Upam, da nima kakega brata, ki je ravno takrat iz kake stolpnice vpil, da hoče denar, v nasprotnem primeru pa bo na ves glas začel vrteti glas Damjana Murka. Ne bi se čudil, če bi ga res imel.

Ja, take mamo, kajčmo. Ne se čudit, zakaj me je strah.

Oko sokolovo

2008-05-12T18:15:00.004+02:00

Moje, vsepovsod budno oko, je opazilo strašno stvar. Povezavo med navidez nepovezljivima stvarema, če je nepovezljivo sploh beseda. Povezavo med ponudniki mobilnih storitev in resničnostnimi šovi. Se vam kaj svita? Poleg tega, da lahko is svojih sevajočih se naprav glasujemo za Sandija in Nasketa, obstaja še ena super povezava.

V strašnem nakupovalnem centru v Celju, večjem in bolj simpatičnem od ljubljanskega sitiparka, da o novomeškem beteceju ne govorim, greva en krog. Tušmobil. Vau. Tega v NM nimamo. Itak, zavijeva not. Za mizo sedi Emil. Zmagovalec Bara. Najboljši kelner v Sloveniji kelnari med mobilnimi telefoni. Strašno.

Gremo dalje. Vstopim v celjski center našega največjega mobilnega ponudnika. Nobene znane face, razen ene. Manjša uganka... Nejc, Simon, Alenka, Ana in ... ? Valda, mlada mamica Tinkara. Bepop. Kje so ti ljudje? Zmagovalci prvega resničnostnega šova pri nas, imenovanega Popstars. Hja, samo za Tinkaro vem. Okej, pa še za enega.

Danes. Trubarjeva v Ljubljani. Novoodprti Tušmobil center. Hm, kdo dela not? Biljana. Tista, ki je zgubila finale Kmetije.

Got it?

Sandija ali Naskeja, edini preostali fejst osebi v Bigbraderju čaka delo na debitelu. Stoposto.

najntin najntis

2008-05-08T15:46:00.002+02:00

Erteve Slovenija je po dolgem času naredila nekej pametnega in všečnega. Tisto, kar sem gledal danes ponoči je presežek vseh presežkov. Nacionalka namreč ponavlja TV Dnevnike iz leta 1990. Tako lahko nekaj po polnoči spremljamo, kaj se je dogajalo na isti dan pred osemnajstimi leti. Nadvse zanimivo, moram rečt.

Dnevnik je vodil Matjaž Tanko, ki je danes voditelj na konkurenčni televiziji. Isti je bil, kot je danes. Le da takrat ogromna očala in pramenčki še niso bili v modi. Glas je imel identičen današnjemu. Šarmanten in žameten, kot Oto Pestner, Alfi Nipič ali Edvin Fliser. Njegov kolega za mizo, ki je prebral ene dve novici je bil Sašo Hribar. V oči mi je takoj padel resen obraz, koščeno telo in jebačka frizura. Izgledal je kot farški 12 - letnik, ko gre v nedeljo z babico k maši. V tistem času je zihr igral klavir in bil član pevskega zbora, hodil pa je tudi k holtikulturnemu krožku. Novice iz državnega zbora, ki se je takrat imenoval drugače, je pripravil Tone Smolnikar, današnji župan Kamnika. Imel je 20 kil manj in 2 kili brade več. Izgledal je kot malo bolj bel član Al Kaide. Danes je vsekakor bolj simpatičen.V enem prispevku se je v vlogi izpraševalke neumnih stvari od nekega strašnega ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji, pojavila tudi Alenka Arko, današnji bog in batina oddaje Preverjeno. Imela je grozno frizuro - nekakšno trajno in grozno obleko - neko havajsko, če se ne motim. Zasledil sem tudi Janeza Drnovška. Takraj je imel še lase (vsaj okoli glave, po vrhu jih je bilo bolj malo) in tiste znane brčice. Krasil ga je mrk pogled, ki ga je v zadnjih letih pred smrtjo nadomestil s tistim simpatičnim nasmeškom. V samih novicah ni bilo nič pretirano zanimivega, zasledil sem le ime današnjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, za katerega je g. Smolnikar dejal, da je precej neznan politik.

Ja, zanimivo je gledati kakšni smo bili nekoč in kakšni smo danes. Pred osemnajstimi leti sem jih štel šest, poslušal sem Guns`n`roses in imel frizuro na jurčka. Danes poslušam čist nekej druzga, o frizuri pa boljš da ne govorim:) Ja, čudna so pota gospodova.

Evo, Urška, sem ti reku:)

Respect!

2008-05-03T19:41:00.003+02:00

Matjaža sem prosil, da mi prinese kak cd slovenskih raperjev. Hotel sem namreč videt, kaj ga žene v pisanje tekstov in nad čim je tako navdušen. Dobil sem Trkaja, Zlatkota in Atilo. Nikoli nisem gojil kakih posebnih čustev do tovrstnih ustvarjalcev, zdelo se mi je da pluvajo svet in vse kar nas obdaja, vmes pa sem pa tja rečejo yo yo in to je to. Pa obvezno morajo nosit vrečasta oblačila in super debele lančiče do jajc. Jao, kako krivičen sem bil.

Dokončno sem doumel da so pesmi, ki jih predvajajo naši komercialni radii navadno sranje in da so pesmi, ki nam jih vsakodnevno vsiljujejo narejene le za to, da se prodajajo in seveda prinesejo čimveč denarja. Kar je v primerjavi z zgoraj omenjenimi en navaden crap. Hehe, čist yo yo vokabular uporabljam. :) Najprej sem poslušal Atilo. Tapravega Novomeščana, ki sem ga dosedaj poznal le kot uspešnega fajterja, prvaka v ne vem vse čem. Vidim, da mu gre tud repanje odlično od rok. Al od ust. Največji filing je bil, ko sem videl, da je v teh pesmih (al kako se jim reče v reperskem žargonu) ustvarjalčeva duša. Njegove misli, sreča in nesreča. Nekaj, kar v pesmih Ne grem na kolena in Brizgalna brizga, ni. Da napišeš takšno besedilo moraš bit prvo kot prvo precej brihten in sposoben, kot drugo pa moraš preko tinte na papir zlit samega sebe. Nekaj kar Werner ne naredi, čeprav na odrih glumi, kot da ga res ne gane. In zaradi tega... Kapa dol! Aja, temi pesmi sta Novo mesto in novomeščani. Kaj češ lepšega.

Tale post sicer še ne pomeni, da bom postal reper. Jok, Vesna Pisarović in Gibonni sta še vedno nambr uan.:) Bom pa vsekakor sem pa ke poslušal, kaj majo za povedat naši reperji. Grem zdej še Zlatkota in Trkaja poslušat. Čeprav sta iz Žabarije, sta zihr kul! Matjaž me že ne bi zajebal! Respect!

Kako naj se imenuje otok?

2008-05-03T09:44:00.006+02:00

Ja, zanima me ime otoka, kamor bom, ko postanem predsednik, naselil vse stare zlobne ljudi. Še enkat povem... ne vseh, le tiste z zlobnimi obrazi, ki nimajo kaj početi in sejejo zlo in slabo voljo po svetu. Bruh bruh.

Včerej se je, nedaleč od doma zgodila nesreča - nekdo je zbil kolesarja in pobegnil. Ko sem se, vračajoč domov, pripeljal na kraj dogodka, je bilo ob nesrečniku ene pet ljudi, zbralo pa se je še vsaj 20 firbcev, ki so gledali kot teleta. Možak je bil živ, krvi ni bilo videti, ljudje (vsaj tisti ob njem) so mu pomagali. Upam, da so reveža oskrbeli in da mu ni hudega, pa tudi to, da bodo miličniki našli tistega, ki je nesrečo zakrivil in mu odtrgali jajca. Oz. eno joško, če je ženska.

In kaj se zgodi danes? Naša babica dobi obiske. Dve najbolj opravljivi stari vešči daleč naokoli. Valda, takoj sem vedu. Nesreča bo tema pogovorov naslednje 3 tedne. Dokler ne bodo sosedovemu Francu udrli v vikend. Ko sem se zjutraj umival, sem jih čez hodnik, ki deli kopalnico in babičino stanovanje v hiši slišal kovati razne zarote. Da so bile takoj zraven in da je bilo 100 ljudi tam in da so rešilci preveč časa rabil da so prišli na kraj nesreče. Seveda ni šlo brez vložkov, da je bil storilec najbrž pijan in da je vozil stu in kaj bi bilo, če bi podrl cigana in da je dobro da ni njihov pes ravno takrat prečkal ceste, ker so taki norci na cesti. In da so bili policaji nesramni, da niso hoteli nič povedat, kaj je bilo. In da so šle potem na cesto pogledat policijske označbe. Ma dej njehej! Goltanec mi je skoraj vrnil včerejšnjo večerjo, zato sem se precej hitro umil in se odmaknil malo stran. Do tam, kamor glas zlobač ne seže.

Ne prenašam takih ljudi, res jih ne. Zato obljubim vsem somišljenikom, da bom vse podobne vešče nekoč preselil na samotni otok ali kako jamo, seveda brez možnosti vrnitve. :) Lahko bi naredil big brader, ampak ne 92 dnevni, ampak 920 dnevni. Brez časopisov, brez televizije. Me zanima koga bi potem opravljale, smrade zlobne. Pa povejte, če se tej na sliki ne vidi, kako je zlobna. :):) Itak, da se ji!

Uradno najbolj antipatična Slovenka

2008-04-25T14:00:00.003+02:00

Jeklinova Barbara je padla. Prehitel jo je nekdo bolj antipatičen. Barby je sedaj pod prestolom. Skupaj s Koširjevo Manco, Murkovo Damjano in Müllerjevo Blažko. Na vrh je sedla Angelca. Ne vem kako se piše. Tud zanima me ne. Menim, da bi bilo veliko bolje, da bi doma sadila čebulo in brala knjige o zeliščih, kot pametovala na televiziji v vsaki drugi oddaji.

Čestitam za osvojitev vrha, gospa! Nimate konkurence.

Hvala ti, blog moj

2008-04-19T18:27:00.008+02:00

Hvala, da lahko opišem trenutna občutja. Strašna! Nikoli prej doživeta. Taka, da jih ne morem povedat v živo. Ni šans. Zjokam se kot malo dete isti moment. Tisti, ki nočete brat sluzastega sranja, brez slabe vesti stisnite desen križec zgoraj desno. Nič smešnega ne bo danes.

Mogoče mi gre malo na jok. Po moje ta kilski cmok v grlu pomeni ravno to... Po kakih treh letih sem srečal osebo, ki sem ga imel za brata. Srečal sem osebo, s katero sem preživel svoje otroštvo. Osebo, ki sem jo učil plavat. In rolat. In igrat košarko. In preštet drobiž na blagajni, da ga trgovka slučajno ne prenese okrog. Z njim sem vsako soboto hodil v trgovino po kruh. V betece, v trgovino Darja, ki je že dolgo ni več. Njemu sem brisal krvava kolena, ko je padu po asfaltu s kolesom. Njega sem branil pred mamo, ko je prepozno prišel domov. Edino njemu sem posodil svoj Gameboy in edino njemu sem pustil, da me je premagal v računalniških igricah. In njega sem imel rad, kot lastnega brata.

Imel.

Najin današnji pogovor ni trajal 15 sekund. Mogoče jih je bilo celo manj kot deset. Svojega prijatelja in zaveznika ne poznam več. Postal je popolnoma drug človek. Izbral je napačno življensko pot. Bolj so ga zanimale onkraj zakonske dogodivščine kot tri na tri na igrišču pred šolo. Pri svojih dvajsetih ima za sabo en tovornjak grehov. Mogoče dva. Najbrž pa tri in več. Nekako se mi zdi, da ga ni izučilo. Mogoče sem krivičen, vendar je bilo tistih nekaj sekund dovolj, da sem doumel, da ga je igranje z iglicami za vedno spremenilo. Tistega prijatelja iz mladosti ni več. Postal je tujec in najbrž bo to za vedno ostal. Pa naj še kdo reče, da je kej pravice na tem svetu!

Skor najlepši hrib na svetu

2008-04-16T09:08:00.007+02:00

Marof.

Neki dan sem nekje zasledil sliko najlepšega mesta na svetu, slikanega iz Marofa. Pravijo, da se ti vse življenje odvrti pred smrtjo, meni se je pa celotno otroštvo odvrtelo v tistih nekaj sekundah, ko sem butasto gledal v tisto sliko. Imel sem srečo, da sem živel v vznožju Marofa. Okej, bila je tudi nesreča, da je omenjeni hrib zakrival TV anteno na Trdinovem vrhu in sem namesto športa na dvojki, gledal Mostovi - Hidak na enki. POP TV nisem vedel kaj je dokler si nismo omislili kabelske, zato sem bil prikrajšan za Ograje našega mesta in Renegadea. Ampak...

Ko smo bili mali otroci (nekateri smo še vedno - tako po centimetrih kot po srcu), se je vse dogajalo na dveh koncih. Na igišču pred šolo smo se žogali, na Marofu smo delali pa vse ostalo. Največkrat sem tam sprehajal svoja kužka. Najprej Fika, potem Bobija. S prijatelji smo gradili strašne bunkerje, pozimi smo se sankali in drajsali po riti, najbolj pogumni s(m)o tekmovali s kolesi kdo bo prej v dolini. Takrat ni bilo mobitelov in dandanes mi ni jasno, kako smo se vedno našli. Danes recimo se kliče za vsak drek.. "kje si" "evo me čez pet minut" "aha, aha, te že vidim." Bedarije. Takrat smo šli pozvonit na vrata in če ni bilo odgovora 2 sekundi že sem bil s hitrim korakom na poti na Marof. Ja ja, Ziki, Lejla, Matjaž, Jasmina, Almir, ... Kam so ti časi? Hehe, ko je Ziki padel na tisti strašni rampi na vrhu. Pa ko sva bežala pred enim ogromnim psom, kateri nama ni znal pokazat, da bi se le igral. Hehe, strašna slika obstaja, škoda da je ne morem pokazat. Lejla (mala cigančica, lušna ku cukr, kot pravi moja muti), Ziki (v oranžnem puloverju z modrim napisom Zikret) in jast. Oblečeni kot vojne sirote iz Moldavije, nismo niti pomislili na poštevanke, barvanke in nalivna peresa. Akcija, gremo! Z Matjažem so bile ponavadi pizarije. Največkrat smo se skregali, ko je eden od naju padu s kolesom, drug je bil pa kriv.

Med osamosvojitveno vojno nas je večina stanovalcev bloka laufalo na Marof. Po potki takoj za garažami, ki jih danes ni več, v strašen klanec, kjer smo počakali na sireno, ki je označevala, da nam nihče več nič noče. Vsak je dobil svoj Pingu sok, da smo bili mirni. Čez hrib sem takrat, ko se mi ni dalo na vlak, hodil v gimnazijo. Odlična jutranja rekreacija je bila. Po isti poti smo hodili na tekme Krke. Ah ja, z eno letno karto nas je prišlo ene 6 not. Smo bli kar pametni, moram rečt. Somrak je vse zrihtal.:) Včasih se je govorilo, da je bil folk oropan gor. In to ob belem dnevu. To nas ni motilo, ko smo se trije pogumneži ponoči po hosti sprehodili do mesta. Marof je bil naš in vedno bo! Na domačem terenu, nam noben nč ne more! Strašni spomini, moram rečt.

Uglavnem, zdele kmal enkrat, samo da se to sranje od vremena neha, moram ponovno en krog narest po poteh naše mladosti. Mater, kako pesniški stavek. :) Še danes vem za vsako drevo, za vsako travico, ob kateri sta Fik in Bobi dvignila tački in za vsako korenino na naši bajkerski stezi. Tisto drevo na vrhu pri izkopaninah je zihr še vedno prelomljeno na pol, spomenik borcem na zelenici na vrhu je zaraščen, zadnja sveča je bila prižgana stu let nazaj. Zihr. Bom kej poslikal in arhiviral, da bom nekoč naveličanim vnukom kazal, kje si je njihov dedek trgal hlače in drgnil kolena. Strašni spomini. Strašno lepi.

Obvezen ogled!

2008-04-10T09:49:00.002+02:00

Straaaaaašni videi! Murkica se skrije.

Slovenske železnice, aj em sori

2008-04-09T15:44:00.005+02:00

Če se človek prej nikoli ni vozil z vlakom, se z njim zelo dobro spozna v študentskem času. Če seveda nimaš bogatega očija ali ekstra kul prijateljev, ki te ob nedeljah zategnejo iz rodne grude do Žabarije. Na vlaku ni nikoli dolgčas. Vedno se najde kak dejavnik, ki te vsaj malo pritegne, da potovanje čimprej mine. Večina teh dejavnikov je slabih, bom danes kej povedal o njih.

Recimo...

Sem pa ke se zgodi, da je treba stat. Pač, raja se naguzi na sedeže ene par postaj pred tabo in vse kar ti preostane je da se od žalosti zjokaš in pot preživiš v tistem malem preprostoru iz katerega vodijo vrata levo in desno in pa seveda ven.

Poleti se zgodi, da je vroče za popizdit. K tej situaciji, kot ata na mamo paše, da se zraven usede kak prešvican kerlc, ki ritual umivanja opravi vsako drugo soboto. Če nimaš te sreče in tovrstne družbe, je ponavadi kak sedež stran svojo rit namestila kaka Genovefa, ki te z zlobnimi očmi požre, če samo pomisliš, da bi odprl okno in s tem zmanjšal verjetnost, da se kdo zaduši.

Najhuje je, da vožnja iz prestolnice v Žabarijo traja skoraj dve uri. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj na tej poti potrebujemo 24 postaj. Vsaj 18 jih je takšnih, da okoli postaje ni nič, na vlak vstopi ali izstopi pa en človek na teden. Vozači se radi pošalimo, da se ustavi pri vsaki bukvi. Mater smo smešni.

Fajn je, če imaš med mučenjem kako družbo. Takrat pot res hitreje mine in ne rabiš razmišljat o tem, na kateri postaji se ti bo pridružila kaka stara mama in ti razlagala o svojem paradajzu in nemogočem vnuku. Mene imajo takšne coprnice še posebej rade. Možno da oddajam neko auro, ob kateri vešče mislijo, da imam željo po pogovoru z njimi. Aja, sem spada tudi vsem dobro znana Fani. Fanči dej njehej, ne da se mi pogovarjat s tabo.

Uglavnem, od danes naprej so zgoraj naštete jebejebaste preteklost. Upam, da sem za vselej rešen teh železniških muk. Zakaj? I got a car! Jeeeeeeeeeee! Najprej imam v dolgoročnem planu (to je letos enkrat), da greva s Kačiko v Sarajevo! Najlepše mesto na svetu! Potem se bomo zapeljali v Avstrijo na Euro. Pa v Portorož na kremšnite in posedanje na pomolu. Pa v Celovec na zaherco. Kamorkoli se nam bo zahotelo! Siva pot, vodi nas! Veliko sreče si želim! Nama želim.

Bljaaaaaak

2008-04-08T17:08:00.004+02:00

Zadnje dni se ne dogaja nič omembe vrednega. Dokler se ne začne kaj premikat, si lahko čas krajšate s temle filmčkom. Strašni otroci! Smeh, smeh:) Limone so pa ja dobre. :)